Šala za starše

Po raziskavah materinstvo postaja vedno težje, čeprav še danes mnogokrat slišimo, da ni nič posebnega, saj matere obstajajo od nekdaj. Ampak nekaj pa se je spremenilo: včasih ženske niso hodile v službo, nihče ni od njih zahteval, da poleg vzgoje in skrbi za dom še odlično izgledajo, hodijo v fitnes, imajo čas za otroka, se posvečajo partnerju, družijo s prijatelji in blestijo v službi. Ker smo razpete med mnogimi področji, nam pogosto ne uspeva biti stoodstotne na vseh. Če pa nismo najbolj prisotne na področju starševstva, se lahko pojavi materinska krivda, občutek, da za otroka ne naredimo dovolj. Socialna pedagoginja Petra Kolarič pravi, da je to pogosto, saj družba od nas zahteva popolnost, čeprav je v redu, da smo ‘dovolj dobra mama’. V pogovoru se dotaknemo še mentalnega bremena, nevidnega dela, vloge primarnega starša, partnerskega odnosa, postavljanja mej in nujnosti počitka.

Poglavja:
00:02:09 Je materinstvo vedno težje ali se nam to le zdi?
00:03:55 Akvarij materinstva
00:05:05 Ideal dobre mame
00:06:15 Družbena omrežja in primerjava z “idealnimi” mamami
00:07:30 Kdaj so se povečale zahteve do mam
00:09:00 Druga izmena
00:12:20 Materinska krivda
00:17:06 Dovolj dobra mama
00:17:56 Partner, pričakovanja, očetovstvo
00:27:05 Delitev mentalnega bremena
00:30:25 “Mom shaming” oz. sramotenje mame in podpora mama-mami
00:38:30 Postavljanje mej
00:41:16 Družinska dinamika na dopustu
00:43:30 Dopust po “dopustu”
00:45:00 Čas zase in počitek
00:55:54 Nov podkast Odločena

Endometrioza je pri ženskah pogostejša od sladkorne bolezni in pogostejša od raka dojk, a različno vpliva na zdravje in kakovost življenja pacientke. Najbolj izraziti ali očitni težavi sta bolečina in težave pri zanositvi, tudi neplodnost. Tema je torej zelo pomembna za ženske in širšo družbo. O njej govorita dr. Vesna Šalamun iz Dnevnega centra za endometriozo in njena pacientka ter študentka medicine Nika Žnidaršič. Pripoveduje, da je diagnozo dobila zelo hitro, po hudih bolečinah, govori o svojem ciklu in hormonskem zdravljenju ter razmišlja o prihodnosti, tudi svoji plodnosti.

Tjaša in Tomaž Remic sta starša 16-letne vrhunske atletinje, večkratne državne rekorderke in zmagovalke številnih mednarodnih tekmovanj Žive Remic iz AK Olimpija. Pravita, da so povezana aktivna družina, nikoli nista bila vrhunska športnika, sta pa hčerina največja navijača. Ključno se jima zdi, da otroci preizkusijo več športov, sami izberejo, kaj želijo trenirati, pri tem pa je nepogrešljiva podpora in usmeritev trenerja: ta naj daje na prvo mesto otroka, ne pa za njegovih dosežkov. Govorita o najstništvu in vrhunskem športu, družinskem življenju in gimnazijskem izobraževanju.

V prvih letih življenja skuša otrok odkriti način, kako dobiti potrditev od drugih. Glavni vir instant občutkov, močnih občutkov o sebi, prejema od okolice, pravi psihologinja in doktorska študentka Minea Rutar. Skozi svojo izkušnjo perfekcionizma in motenj hranjenja razlaga, kako je največja nagrada, če lahko zdržiš sam s sabo, tudi takrat, ko nisi popoln. Poudarja, da za otrokov razvoj ni ključna količina hvale, temveč pristno zanimanje za njegovo zgodbo in doživljanje. Pohvala “bravo, priden, super”, lahko zavira pogovor z otrokom, prepogosto pohvaljeni otroci pa manj verjetno vztrajajo v situacijah, kjer bi jim lahko spodletelo.

Ana in Tine Bradač sta starša petih otrok. Njun drugorojenec Luka ima Downov sindrom. To sta izvedela, ko je imel sedem mesecev, presejalni testi v nosečnosti sindroma namreč niso zaznali, ostale znake pa so pripisovali prezgodnjemu rojstvu v 34. tednu. Sprva: šok in jok, nato pa iskanje znanja v učbenikih in skupnosti, iskanje načinov, kako otroka in družino čim bolj podpreti. V pogovoru govorita o družinskem življenju, partnerstvu, izrazu sončki in o skoraj polnoletnem Luki, ki zjutraj, ko se vsem mudi, zahteva še objemček.