Likovni odmevi

Letos bi 130 let praznoval Veno Pilon, eden od pomembnejših slovenskih umetnikov, ki se ga spominjamo predvsem po slikah domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto. Velja za enega ključnih predstavnikov slovenskega ekspresionizma, a je njegov opus prešel številne spremembe, zelo pestra pa je bila tudi njegova življenjska pot. O njegovem življenju in delu je v pogovoru ob 50. obletnici umetnikove smrti leta 2020 razmišljala Tina Ponebšek, direktorica Pilonove galerije v Ajdovščini.

Kaj se zgodi, ko na oglasnem mestu ni oglasa? Ko se na površini, na kateri nas nenehno prepričujejo k nakupu, nenadoma pojavi praznina? Namesto oglaševalskega sporočila postane opazen sistem, usmerjanje pogleda in želje. Prav prazna plakatna mesta so eden izmed motivov fotografa Boruta Krajnca, ki nas pogosto opozarja na navidezno nepomembno podrobnost, v kateri pa se razkrije nekaj bistvenega. Pogosto fotografira trenutke, ko se sistem zatakne, ko se njegova zunanja podoba izprazni in postanejo opazne njegove pomanjkljivosti, protislovja, napake, zavajanja in krivice, je zapisal Sarival Sosič, kustos Krajnčeve pregledne razstave Preobrat v Mestni galeriji v Ljubljani.

Kako lahko umetnost govori o izkušnji, ki pogosto ostaja neizgovorjena? Aleksandra Saška Gruden v projektu Kjer koža molči obravnava temo spolne zlorabe, ki kljub večji javni prepoznavnosti še vedno ostaja zaznamovana s sramom, strahom in tišino. S fotografijami resničnih žensk, ki so doživele zlorabo, in njihovimi besedami odpira vprašanja travme, molka, spomina ter možnosti, da umetnost spremeni naš pogled na izkušnjo drugega. Razstava Kjer koža molči je trenutno na ogled v kulturnem središču Prostor_i v Mariboru, umetnica, ki prehaja med kiparstvom, fotografijo, videom, performansom in drugimi mediji, pa se trenutno predstavlja tudi na razstavi Strel v koleno v Hiši kulture v Pivki, posvečeni problematiki angleškega jezika v slovenski vizualni umetnosti.

"Pesmi tistih, ki ustvarjajo lepoto kljub tragediji, melodije beguncev, ki si opomorejo iz ruševin, harmonije tistih, ki celijo rane in znova sestavljajo svetove." To naj bi izpostavljal letošnji beneški bienale In Minor Keys – V molu, ki ga je zasnovala kuratorka Koyo Kouoh, po njeni nenadni smrti pa izpeljala njena kuratorska ekipa. Umetnost, tako menijo, ima sposobnost zdravljenja in povezovanja, to želi posredovati tudi razstava, ki je kot vedno na ogled na dveh lokacijah – v Arsenalu in v osrednjem paviljonu v Giardinih. Še pred majskim odprtjem razstave so jo predstavili člana ekipe Rasha Salti, Gabe Beckhurst Feijoo in Rory Tsapai, asistent ekipe. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič, za zvok je poskrbel Robert Markoč.

Po koncu kariere plesalca v sebi ni treba potlačiti, lahko ga vzameš s seboj v nov poklic, pravi nekdanji profesionalni plesalec sodobnega plesa in danes fotograf Goran Turnšek, ki že 30 let, vse od svojega 18. leta, živi na Nizozemskem. Ujeli smo ga v Galeriji Murska Sobota na samostojni razstavi Tranzicija v gibu, ki prikazuje njegov projekt Second Stage, Drugi oder. Fotografiral je nekdanje plesalce, ki na svojih novih delovnih mestih, čeprav morda subtilno, še vedno oživljajo plesni gib, pozo, pa naj bo to le način, kako se na primer odvetnik sprehodi do govorniškega mesta, kako se postavi. Naslov razstave, kot zapišejo ob njej, nosi dvojni pomen. Dobesedno označuje fizični premik in spremembo, ki jo telo doživlja pri prehodu iz ene oblike delovanja v drugo. Metaforično pa govori o neprekinjenem življenjskem toku: upokojitev v svetu plesa ne pomeni obmirovanja, temveč le preusmeritev ustvarjalne in življenjske energije na ''drugi oder''.