Dnevna Božja beseda

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: Dan 3,25.34-43
Psalm: Ps 25,4-5.6-7.8-9
Evangelij: Mt 18,21-35

Vrstica iz evangelija: »Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil« (Mt 18,27)

Berilo (Dan 3,25.34-43)

Tiste dni je Azarija stoje sredi ognja molil takole: Ne zavračaj nas za vedno zaradi svojega imena in ne razdiraj svoje zaveze. Ne odteguj nam svojega usmiljenja, zaradi Abrahama, svojega ljubljenca, zaradi Izaka, svojega služabnika, in Izraela, svojega svetega, ki si jim obljubil, da boš namnožil njihov zarod kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morski obali.

Kajti, o Gospod, postali smo manjši od vseh narodov, ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi naših grehov. V tem času ni kneza ne preroka ne voditelja ne žgalne ne klavne ne jedilne daritve ne kadila ne kraja, kjer bi tebi darovali prvine in našli milost. Toda s skesanim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti, kakor žgalne daritve ovnov in juncev in neštevilnih tolstih jagnjet.

Tako naj velja danes pred teboj naša daritev, in naj ti bo všeč, da tebi sledimo; kajti ne bodo osramočeni, kateri zaupajo vate. Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, bojimo se te in iščemo tvojega obličja: ne daj, da ostanemo osramočeni! Ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja! Reši nas s svojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod!

Psalm (Ps 25,4-5.6-7.8-9)

Odpev: Gospod, spomni se svojega usmiljenja!

Svoja pota, Gospod, mi pokaži
in svojih steza me nauči!
Vodi me v svoji resnici ter me uči,
saj si ti, Bog, moj rešitelj.

Gospod, spomni se svojega usmiljenja!


Gospod, spomni se svojega usmiljenja
in svojih milosrčnosti, ki so od vekov.
Grehov moje mladosti se ne spominjaj,
zaradi svoje dobrote me ne pozabi, Gospod!

Gospod, spomni se svojega usmiljenja!


Dober in pravičen je Gospod,
zato grešnike uči pravih poti.
Vodi ponižne v pravičnosti,
uči krotke svojih poti.

Gospod, spomni se svojega usmiljenja!

Evangelij (Mt 18,21-35)

Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in mu dolg odpustil.

Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ›Plačaj, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga.

Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ›Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca.‹ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.«

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 2 Kr 5,1-15
Psalm: Ps 42,2-3; 43,3-4
Evangelij: Lk 4,24-30

Vrstica iz evangelija: In rekel jim je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju« (Lk 4,24).

Berilo (2 Kr 5,1-15)

Tiste dni je bil Naaman, vojskovodja aramskega kralja, pri svojem gospodu ugleden in spoštovan mož. Po njem je Gospod naklonil zmago Aramcem. Toda mož, hraber vojak, je bil gobav. Aramci pa so na vojnem pohodu kot ujetnico odpeljali iz Izraelske dežele majhno deklico. Ta je služila pri Naamanovi ženi. Rekla je svoji gospodinji: »O, ko bi bil moj gospod pri preroku v Samariji, gotovo bi ga ozdravil od njegovih gob.« Naaman je šel in sporočil svojemu gospodu: »Tako in tako je govorila deklica iz Izraelske dežele.« Aramski kralj je odgovoril: »Pojdi, pošljem pismo Izraelovemu kralju.«

Odpravil se je na pot, vzel s seboj deset talentov srebra, šest tisoč zlatnikov in deset prazničnih oblačil ter izročil Izraelovemu kralju pismo s tem besedilom: »Zdaj, ko pride to pismo do tebe, glej, pošiljam svojega služabnika Naamana k tebi, da ga ozdraviš njegovih gob.« Ko je Izraelov kralj prebral pismo, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Sem mar jaz Bog, da bi mogel usmrtiti in oživiti, ker ta pošilja k meni, da ozdravim moža njegovih gob? Spoznajte torej in uvidite, da se hoče spreti z menoj!«

Ko pa je Božji mož Elizej slišal, da je Izraelov kralj pretrgal svoja oblačila, je dal kralju sporočiti: »Zakaj si pretrgal svoja oblačila? Naj pride k meni in naj zve, da je prerok v Izraelu!« Prišel je torej Naaman s konji in vozom ter se ustavil pri vratih Elizejeve hiše. Elizej mu je poslal sla z naročilom: »Pojdi in se umij sedemkrat v Jordanu in boš spet zdrav in čist!«

Naaman je jezen odhajal in govoril: »Glej, mislil sem, da bo prišel k meni, se ustopil in klical ime Gospoda, svojega Boga, položil roko na rane in tako ozdravil gobe. Mar nista reki v Damasku, Abana in Farfar, boljši ko vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel v njih umiti in očistiti?« Obrnil se je torej in srdit odhajal. Njegovi služabniki so pristopili in mu rekli: »Oče, ko bi ti bil prerok naročil kaj težkega, ali bi ne bil tega storil? Koliko bolj, ko ti je rekel: Umij se in boš čist!« Tedaj je šel in se po besedi Božjega moža sedemkrat potopil v Jordanu. Njegovo telo je spet postalo kakor telo majhnega dečka; bil je čist.

Tedaj se je vrnil z vsem svojim spremstvom k Božjemu možu. Ko je prišel, se je ustopil predenj in rekel: »Glej, spoznal sem, da na vsej zemlji ni Boga razen v Izraelu.«

Psalm (Ps 42,2-3; 43,3-4)

Odpev: Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.

Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu,
kdaj pridem in se prikažem pred tvojim obličjem?
Kako sem v množici hodil k Božji hiši
med radostnim petjem v prazničnem zboru.

Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.


Pošlji svojo luč in svojo zvestobo:
ti dve naj me vodita
in me pripeljeta na tvojo sveto goro,
v tvoje šotore.

Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.


In pristopil bom k Božjemu oltarju,
k Bogu, ki je moje veselje in moja radost,
in te bom hvalil s citrami,
o Bog, moj Bog!

Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu.

Evangelij (Lk 4,24-30)

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: 2 Mz 17,3-7
Psalm: Ps 95,1-2.6-7.8-9
2. berilo: Rim 5,1-2.5-8
Evangelij: Jn 4,5-42

Vrstica iz evangelija: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen.« (Jn 4,14)

1. berilo (2 Mz 17,3-7)

Tiste dni je bilo ljudstvo v puščavi žejno in je tako godrnjalo zoper Mojzesa: »Zakaj si nas izpeljal iz Egipta, da z žejo pomoriš nas, naše otroke in našo živino?« In Mojzes je vpil h Gospodu ter rekel: »Kaj naj storim s tem ljudstvom? Še malo in kamnáli me bodo.« Gospod je rekel Mojzesu: »Pojdi pred ljudstvom in vzemi s seboj nekaj Izraelovih starešin! Tudi palico, s katero si udaril Nil, vzemi v roko in pojdi! Glej, stal bom pred teboj tam na skali na Hórebu. Udari po skali in iz nje bo pritekla voda, da bo ljudstvo môglo piti!« Mojzes je stóril tako pred očmi Izraelovih starešin. In dal je temu kraju ime Masa in Meríba, ker so se Izraelovi sinovi prepirali in preizkušali Gospoda ter rekli: »Ali je Gospod med nami ali ne?«

Psalm (Ps 95,1-2.6-7.8-9)

Odpev: Ne zakrknite danes svojih src.

Pridite, vriskajmo Gospodu,
vzklikajmo skali našega odrešenja.
Stopímo mu naproti s hvaležnostjo,
vzklikajmo mu z veselimi spevi.

Ne zakrknite danes svojih src.


Pridite, pádimo na kolena in se priklonímo,
pokleknímo pred Gospodom, ki nas je narédil.
Zakaj on je naš Bog, mi smo njegovo ljudstvo,
čreda, ki jo pase s svojo roko.

Ne zakrknite danes svojih src.


O da bi danes poslušali njegove besede!
Ne zakrknite svojih src kakor na dan preizkušnje v puščavi!
Tam so me vaši očetje preizkušali in izzivali,
čeprav so videli moja dela.

Ne zakrknite danes svojih src.

2. berilo (Rim 5,1-2.5-8)

Bratje in sestre, ker smo opravičeni iz vere, živímo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Upanje pa ne osramotí, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrotnika. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

Evangelij (Jn 4,5-42)

Tisti čas je Jezus prišel v samaríjsko mesto, imenovano Sihár, blizu posesti, ki jo je Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Tam je bil Jakobov studenec. Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog šeste ure. Tedaj je prišla žena iz Samaríje, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so namreč odšli v mesto, da bi nakupili hrano. Samarijánka mu je tedaj rekla: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijánko, naj ti dam piti?« (Judje namreč nočejo imeti stika s Samarijáni.) Jezus ji je odgovóril in rekel: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Žena mu je rekla: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Od kod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je iz njega pil on sam, njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus je odvrnil in ji rekel: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Žena mu je rekla: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat.« Rekel ji je: »Pojdi in pokliči svojega moža in pridi sem!« Žena je odgovorila in mu rekla: »Nimam moža.« Jezus ji je rekel: »Dobro si rekla: ›Nimam moža‹; kajti pet mož si imela in ta, ki ga imaš zdaj, ni tvoj mož. To si prav povedala.« Žena mu je dejala: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so častili Boga na tej gori, vi pa pravite, da je kraj, kjer ga je treba častiti, v Jeruzalemu.« Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« Žena mu je dejala: »Vem, da pride Mesija (kar pomeni Maziljenec). Ko pride, nam bo vse oznanil.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem, ki govorim s teboj.«

Medtem so prišli njegovi učenci in se čudili, da je govóril z žensko, vendar mu nobeden ni rekel: ›Kaj bi rad od nje?‹ ali ›Zakaj govoriš z njo?‹ Tedaj je žena odložila vrč, odšla v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Odšli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili in govorili: »Učitelj, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za jed hrano, ki je vi ne poznate.« Učenci so tedaj govorili med seboj: »Mar mu je kdo prinesel jesti?« Jezus jim je rekel: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo. Ali ne pravite vi: ›Še štiri mesece in žetev bo tu.‹ Glejte, jaz pa vam pravim: Povzdignite oči in poglejte polja, da so zrela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja pridelek za večno življenje, da se bosta skupaj veselila sejalec in žanjec. V tem je namreč resničen izrèk, da ›eden seje, drugi žanje‹. Poslal sem vas, da boste poželi, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili, vi pa obirate sadove njihovega truda.«

Veliko Samarijánov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.«

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: Mih 7,14-15.18-20
Psalm: Ps 103,1-4.9-12
Evangelij: Lk 15,1-3.11-32

Vrstica iz evangelija: »Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.« In začeli so se veseliti (Lk 15,24).

Berilo (Mih 7,14-15.18-20)

Gospod, pási svoje ljudstvo s svojo palico, čredo svoje lastnine, ki osamela prebiva v gozdu sredi rodovitne dežele. Naj pasejo v Basanu in Galaadu kakor v dneh starodavnosti! Daj nam videti čudežna dela, kakor v dneh, ko si šel iz Egipta!

Kdo je Bog, kakor ti, ki odjemlješ krivico, ki odpuščaš greh ostanku svoje dediščine? Ne vztraja večno pri svoji jezi, zakaj všeč mu je usmiljenje. Zopet se nas bo usmilil, pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe! Izkaži Jakobu svojo zvestobo, Abrahamu svojo milost, kakor si obljubil našim očetom v dneh starodavnosti!

Psalm (Ps 103,1-4.9-12)

Odpev: Usmiljen in milostljiv je Gospod.

Slavi moja duša Gospoda,
in vse, kar je v meni, njegovo sveto ime!
Slavi moja duša Gospoda,
ne pozabljaj nobene njegovih dobrot!

Usmiljen in milostljiv je Gospod.


On odpušča vse tvoje krivde,
ozdravlja vse tvoje slabosti,
rešuje pogina tvoje življenje,
te venča z milostjo in usmiljenjem.

Usmiljen in milostljiv je Gospod.


Usmiljen in milostljiv je Gospod,
potrpežljiv in zelo milosrčen;
ne ravna z nami po naših grehih,
ne vrača nam po naših krivdah.

Usmiljen in milostljiv je Gospod.


Kakor je nebo visoko nad zemljo,
tako vse presega njegova milosrčnost.
Kakor daleč je vzhod od zahoda,
tako daleč od nas vrže naše pregrehe.

Usmiljen in milostljiv je Gospod.

Evangelij (Lk 15,1-3.11-32)

Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki so godrnjali: »Ta sprejema grešnike in z njimi jé.« Povedal jim je pa to priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši izmed njih je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež imetja, ki mi gre!‹ In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam zapravil svoje imetje z razuzdanim življenjem. Ko je pa vse potrošil, je nastala v tistem kraju huda lakota in je začel stradati. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in rekel: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me kot katerega svojih najemnikov!‹ In je vstal ter šel k svojemu očetu.

Ko pa je bil še daleč, ga je zagledal njegov oče in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je pa rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je velel svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga zakoljite in jejmo ter se veselimo; ta moj sin je bil mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.‹ In začeli so se gostiti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.‹ Ujezil se je in ni hotel vstopiti.

Njegov oče je torej prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je zapravil svoje imetje s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.‹

On mu je pa rekel: ›Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti in razveseliti se pa je bilo treba, ker je bil ta tvoj brat mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.‹«

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Mz 37,3-4.12-13.17-28
Psalm: Ps 105,16-17.18-19.20-21
Evangelij: Mt 21,33-43.45-46

Vrstica iz evangelija: »Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in se dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21, 43)

Berilo (1 Mz 37,3-4.12-13.17-28)

Jakob je ljubil Jožefa bolj ko vse svoje sinove, ker se mu je rodil v njegovi starosti; zato mu je naredil dolgo suknjo. Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj ko vse njegove brate, so ga sovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti. Ko so njegovi bratje odšli past drobnico svojega očeta pri Sihemu, je Izrael rekel Jožefu: »Ali ne pasejo tvoji bratje v Sihemu? Pridi, pošljem te k njim!« Jožef je šel za brati in jih našel v Dotainu.

Zagledali so ga od daleč in, preden se jim je približal, naredili zvijačen naklep zoper njega, da bi ga usmrtili. Govorili so drug drugemu: »Glejte, tam prihaja sanjač! Zdaj pridite, ubijmo ga in vrzimo v katerega izmed vodnjakov! Potem porečemo: ›Huda zver ga je požrla.‹ Tedaj bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj!« Ko je Ruben to slišal, ga je skušal rešiti iz njihovih rok in rekel: »Nikar ga ne ubijajmo!« Ruben jim je rekel: »Ne prelivajte krvi! Vrzite ga v ta vodnjak v pustinji, roke pa nikar ne polagajte nanj!« Tako ga je hotel rešiti iz njihovih rok in ga vrniti očetu.

Ko je torej Jožef prišel k bratom, so mu slekli suknjo, dolgo suknjo, ki jo je nosil. Potem so ga zgrabili in ga vrgli v vodnjak; vodnjak pa je bil prazen, ni bilo vode v njem. Nato so sedli jest. Ko so povzdignili oči in pogledali, glej, je prihajala popotna družba Izmaelcev iz Galaada. Njihove kamele so nosile kozlinec, mastiko in dišečo smolo. Potovali so, da to prinesejo v Egipt.

Tedaj je Juda rekel bratom: »Kakšen dobiček imamo, če brata usmrtimo in zakrijemo njegovo kri? Dajte, prodajmo ga Izmaelcem in naša roka naj se ga ne loti! Kajti naš brat je, naša kri.«

Bratje so ga ubogali. Ko so tedaj madianski trgovci šli mimo, so Jožefa potegnili in spravili iz vodnjaka. Potem so ga prodali za dvajset srebrnikov Izmaelcem, ki so Jožefa odpeljali v Egipt.

Psalm (Ps 105,16-17.18-19.20-21)

Odpev: Spominjajmo se čudovitih Božjih del.

Poklical je lakoto v deželo,
odtegnil vso zalogo kruha;
poslal je moža pred njimi,
Jožefa, prodanega za sužnja.

Spominjajmo se čudovitih Božjih del.

Njegove noge so vklenili v spone,
okoli vrata mu dali železje,
dokler se ni spolnila njegova napoved,
in ga je potrdila Gospodova beseda.

Spominjajmo se čudovitih Božjih del.

Tedaj je kralj poslal in ga izpustil iz ječe,
poglavar ljudstev ga je osvobodil;
postavil ga je za gospodarja svoji hiši,
za upravitelja vsej svoji posesti.

Spominjajmo se čudovitih Božjih del.

Evangelij (Mt 21,33-43.45-46)

Tisti čas je rekel Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Čujte drugo priliko. Bil je gospodar, ki je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal v njem tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ko pa se je približal čas trgatve, je poslal k vinogradnikom svoje služabnike, da bi prejeli pridelek iz njega.

Vinogradniki pa so njegove služabnike zgrabili in so enega pretepli, enega ubili, enega kamnali. Poslal je spet drugih služabnikov, več ko prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko so vinogradniki zagledali sina, so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine.‹ In zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Kadar torej pride gospodar vinograda, kaj bo storil s temi vinogradniki?«

Reko mu: »Hudobneže bo hudo pokončal in vinograd bo dal v najem drugim vinogradnikom, ki mu bodo dajali pridelek ob svojem času.«

Jezus jim reče: »Ali niste nikoli brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.‹ Zatorej vam pravim, da se vam bo Božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove.« Ko so veliki duhovniki in farizeji slišali njegove prilike, so spoznali, da govori o njih. Skušali so ga prijeti, pa so se zbali ljudstva, ker ga je imelo za preroka.