Dnevna Božja beseda

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 2 Mz 32,7-14
Psalm: Ps 106,19-20.21-22.23
Evangelij: Jn 5,31-47

Vrstica iz evangelija: »In tudi Oče, ki me je poslal, on je pričeval o meni.« (Jn 5,37)

Berilo (2 Mz 32,7-14)

Tedaj je Gospod govoril Mojzesu: »Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno. Hitro so krenili s pota, ki sem jim ga zapovedal; naredili so si ulito tele, ga molili, mu darovali in rekli: ›Izrael, to je tvoj bog, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele!‹«

Gospod je dalje rekel Mojzesu: »Videl sem to ljudstvo in glej, trdovratno ljudstvo je. Sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!«

Mojzes pa je prosil Gospoda, svojega Boga, in rekel: »Gospod, zakaj se vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi govorili Egipčani: ›Zlovoljno jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje?‹ Odvrni se od togote svoje jeze in naj ti bo žal zaradi zla, ki si ga namenil svojemu ljudstvu! Spomni se svojih služabnikov, Abrahama, Izaka in Izraela, ki si jim prisegel pri sebi in jim obljubil: ›Namnožil bom vaš zarod kakor zvezde na nebu in vso to deželo, ki sem o njej govoril, bom dal vašemu zarodu v večno posest!‹« Tedaj je bilo Gospodu žal zaradi zla, o katerem je govoril, da bi ga storil svojemu ljudstvu.

Psalm (Ps 106,19-20.21-22.23)

Odpev: Gospod, spomni se nas, ker nas ljubiš.

Naredili so tele ob Horebu
in molili iz zlata ulito podobo;
svoje veličastvo so zamenjali
s podobo bika, ki muli travo.

Gospod, spomni se nas, ker nas ljubiš.


Pozabili so Boga, ki jih je rešil,
njega, ki je delal znamenja v Egiptu,
čudeže v Kamovi deželi,
čudovite reči ob Rdečem morju.

Gospod, spomni se nas, ker nas ljubiš.


Že jih je hotel uničiti,
da ni Mojzes, njegov izvoljenec,
pri njem posredoval,
in odvrnil njegovo jezo, da jih ni uničil.

Gospod, spomni se nas, ker nas ljubiš.

Evangelij (Jn 5,31-47)

Tisti čas je rekel Jezus Judom: »Če jaz pričujem o sebi, moje pričevanje ni pravo; drug je, kateri pričuje o meni, in vem, da je pričevanje, ki ga daje o meni, pravo. Poslali ste k Janezu Krstniku in pričeval je za resnico; toda jaz ne sprejemam pričevanje od človeka, ampak pripovedujem to zaradi tega, da bi se vi zveličali. On je bil svetilka, ki gori in sveti, vi pa ste se hoteli nekaj časa veseliti ob njegovi luči. Jaz pa imam večje pričevanje, kakor je Janezovo; dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih izvršujem, pričujejo o meni, da me je poslal Oče. Tudi Oče, ki me je poslal, je pričal o meni. Nikoli niste slišali njegovega glasu, niste videli njegove postave in tudi njegove besede nimate, da bi prebivala v vas, ker vi ne verujete tistemu, ki ga je on poslal.

Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta so, ki pričujejo o meni in vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. Slave ne sprejemam od ljudi, ali poznam vas, da nimate v sebi Božje ljubezni. Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti; če pride kdo drug v lastnem imenu, ga boste sprejeli.

Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog? Ne mislite, da vas bom jaz tožil pri Očetu, vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate. Zakaj ko bi vi verjeli Mojzesu, bi verjeli meni, o meni je namreč on pisal. Če pa njegovemu pismu ne verjamete, kako boste verjeli mojim besedam?«

Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: 2 Sam 7,4-5.12-14.16
Psalm: Ps 89,2-3.4-5.27.29
2. berilo: Rim 4,13.16-18.22
Evangelij: Mt 1,16.18-21,24 ali Lk 2,41-51

Vrstica iz evangelija: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha.« (Mt 1,20)

1. berilo (2 Sam 7,4-5.12-14.16)

Tiste dni je bila Natanu sporočena Gospodova beseda: »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Ko se ti dopolnijo dnevi in pojdeš k svojim očetom, bom določil tvojega telesnega sina za tvojega naslednika in bom utrdil njegovo kraljestvo. Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke. Jaz mu bom oče, on mi bo sin. Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke. Tvoj prestol bo utrjen na veke.«

Psalm (Ps 89,2-3.4-5.27.29)

Odpev: Njegov zarod ostane vekomaj.

Gospodove milosti bom na veke opeval,
vsem rodovom bom oznanjal tvojo zvestobo.
Rekel sem namreč: »Milost ima večne temelje.«
Z nebes si utrdil svojo zvestobo.

Njegov zarod ostane vekomaj.


»Zavezo sem sklenil s svojim izvoljencem,
prisegel sem Davidu, svojemu služabniku:
na veke utrdim tvoj zarod,
za vse rodove utemeljim tvoj prestol.«

Njegov zarod ostane vekomaj.


On me bo klical: Moj oče si ti,
moj Bog in skala mojega zveličanja.
Vekomaj mu ohranim svojo milost
in trdna mu bo ostala moja zaveza.

Njegov zarod ostane vekomaj.

2. berilo (Rim 4,13.16-18.22)

Bratje in sestre, Abrahamu ali njegovemu potomstvu je bila dana obljuba, da bo dedič sveta ne zaradi postave, ampak zaradi pravičnosti iz vere. Zato »iz vere«, da je »po milosti«, da je obljuba zagotovljena za vse potomstvo, ne samo potomstvo iz postave, ampak tudi iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: »Za očeta mnogih narodov sem te postavil« pred njim, ki mu je veroval, pred Bogom, ki oživlja mrtve in to, kar ne biva, kliče, da biva. Proti upanju je upal in veroval, da postane oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: »Tako bo s tvojim potomstvom.« Zato se mu je to tudi štelo v pravičnost.

Evangelij (Mt 1,16.18-21,24 ali Lk 2,41-51)

Jakob je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož, Jožef, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti.

Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

*ali*

Jezusovi starši so hodili vsako leto v Jeruzalem na velikonočni praznik. Ko je Jezus dopolnil dvanajst let in so po navadi praznika šli v Jeruzalem ter se po končanih prazniških dneh vračali, je ostal deček Jezus v Jeruzalemu in njegovi starši tega niso opazili.

Misleč, da je pri druščini, so šli dan hoda in ga iskali med sorodniki in znanci. Ko ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori.

Ko so ga starši zagledali, so ostrmeli in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« In rekel jima je: »Kaj sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Toda ona nista razumela besed, ki jima jih je rekel. In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima bil pokoren.

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: Iz 49,8-15
Psalm: Ps 145,8-9.13-14.17-18
Evangelij: Jn 5,17-30

Vrstica iz evangelija: »Moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 5,30b)

Berilo (Iz 49,8-15)

Tako govori Gospod: Ob času milosti te uslišim, ob dnevu zveličanja ti pomagam. Čuvam te in te dam v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, da razdeliš opustošene dediščine, da porečeš jetnikom: »Pojdite ven«, tem, ki so v temi: »Pridite na svetlo!« Pasli bodo po potih, po vseh golih gričih bo njih paša. Ne bodo lačni ne žejni, ne zadene jih vroči veter ne sonce. Kajti njih Usmiljeni jih bo vodil, spremljal jih k vodnim vrelcem.

Iz vseh svojih gora naredim pot, moje ceste bodo nasipane. Glej, tile pridejo od daleč, glej, oni od severa in zahoda, oni iz dežele Sincev! Vriskajte, nebesa, raduj se, zemlja! Zavriskajte gore! Gospod je potolažil svoje ljudstvo, se usmilil svojih siromakov. Sion pa je rekel: »Gospod me je zapustil. Vsemogočni je name pozabil.« Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim!

Psalm (Ps 145,8-9.13-14.17-18)

Odpev: Usmiljen in milostljiv je Gospod.

Blag in usmiljen je Gospod,
potrpežljiv in premilostljiv.
Dober je Gospod vsem,
usmiljen do vseh svojih del.

Usmiljen in milostljiv je Gospod.


Resničen je Gospod v vseh svojih besedah,
dober v vseh svojih delih;
Gospod zadržuje vse, ki padajo,
dviga vse, ki so tlačeni.

Usmiljen in milostljiv je Gospod.


Gospod je pravičen na vseh svojih potih
in dober v vseh svojih delih;
Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo,
vsem, ki ga kličejo iskreno.

Usmiljen in milostljiv je Gospod.

Evangelij (Jn 5,17-30)

Tisti čas je Jezus rekel Judom: »Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam.« Zaradi tega so ga Judje še bolj želeli umoriti, ker ni samo sobote kršil, ampak tudi Boga imenoval svojega Očeta in se delal enakega Bogu. Jezus se je torej oglasil in jim govoril: »Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more delati sam od sebe ničesar razen, kar vidi, da dela Oče; kar koli namreč dela on, dela enako tudi Sin. Oče namreč ljubi Sina in mu kaže vse, kar sam dela; in še večja dela ko ta mu bo pokazal, da se boste čudili. Kakor namreč Oče obuja mrtve in oživlja, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. Kajti Oče tudi ne sodi nikogar, temveč je vso sodbo dal Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor častijo Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.

Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v sodbo, ampak je prestopil iz smrti v življenje. Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas Božjega Sina in kateri ga bodo slišali, bodo živeli. Kajti kakor ima Oče življenje sam v sebi, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje sam v sebi. In dal mu je oblast, da sodi, ker je Sin človekov. Ne čudite se temu; kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobeh, zaslišali njegov glas: in kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi. Jaz ničesar ne morem delati sam od sebe: kakor slišim, tako sodim; in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak, voljo tistega, ki me je poslal.

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: Ezk 47,1-9.12
Psalm: Ps 46,2-3.5-6.8-9
Evangelij: Jn 5,1-3.5-16

Vrstica iz evangelija: »Bolnik mu je odgovoril: 'Gospod, nimam človeka, ki bi me dal v kopel, kadar se voda vzburka.'« (Jn 5,7a)

Berilo (Ezk 47,1-9.12)

Tiste dni me je angel peljal nazaj k tempeljskemu vhodu. In glej, izpod tempeljskega praga je privrela voda proti vzhodu, zakaj ospredje templja je gledalo proti vzhodu. Voda pa je izvirala na desni strani templja, južno od oltarja. Nato me je peljal ven skozi severna vrata ter me vodil zunaj okrog do zunanjih vrat, ki gledajo proti vzhodu. In glej, voda je žuborela od desne strani.

Mož je šel z merilno vrvico v svoji roki proti vzhodu; zmeril je tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do gležnjev. Zmeril je zopet tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do kolen. Zopet je zmeril tisoč komolcev in me peljal po vodi, ki mi je segala do ledij. Zopet je zmeril tisoč komolcev; tedaj je bila reka, ki je nisem mogel prebresti; voda je namreč tako narastla, da je bila voda za plavanje, reka, ki je ni bilo mogoče prebresti.

Tedaj mi je rekel: »Ali si videl, sin človekov?« Potem me je peljal nazaj po bregu reke. Ko sem se vračal, sem videl na bregu reke na obeh straneh silno veliko drevja. Rekel mi je: »Ta voda teče v vzhodni okraj in vre dol v pustinjo in dospe v Mrtvo morje. Ko pride tja, postane voda Mrtvega morja zdrava. Vsakršno živo bitje, ki se tam giblje, oživi, kamor koli se izlije reka; tedaj bo silno veliko rib. Kajti če pride ta voda tja, ozdravi Mrtvo morje in ostane pri življenju vse, kar doseže reka.

Na obeh bregovih reke bo rastlo vsakovrstno drevje z užitnim sadjem; listje mu ne ovene in sad mu ne mine. Vsak mesec bo nov sad rodilo; zakaj voda, ki ga napaja, teče iz svetišča. Njegov sad bo za jed in njegovo listje v zdravilo.«

Psalm (Ps 46,2-3.5-6.8-9)

Odpev: Bog je naše zavetje.

Bog nam je zavetje in moč,
kot pomočnik v stiskah se je dobro izkazal.
Zato se ne bojimo, četudi se zemlja spremeni,
se gore prevalijo v sredino morja.

Bog je naše zavetje.


Reka s potoki razveseljuje Božje mesto,
ki je presveti šotor Najvišjega.
Bog je v njegovi sredi, ne bo se majalo;
Bog mu pomaga ob prvem svitu.

Bog je naše zavetje.


Z nami je Gospod nad vojskami,
naše zavetje je Jakobov Bog.
Pridite, poglejte Gospodova dela,
kakšne čudovite reči je storil na zemlji!

Bog je naše zavetje.

Evangelij (Jn 5,1-3.5-16)

Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V Jeruzalemu pa je pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betsata in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.

Bil je pa tam neki človek, ki je bil 38 let bolan. Jezus ga je videl ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dejal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. Judje so zato govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: »›Vzemi svojo posteljo in hodi.‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ›Vzemi in hodi‹?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila množica ondi. Pozneje ga je našel Jezus v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali.

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: Iz 65,17-21
Psalm: Ps 30,2.4.5-6.11-13
Evangelij: Jn 4,43-54

Vrstica iz evangelija: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je odšel« (Jn 4,50)

Berilo (Iz 65,17-21)

To govori Gospod: Glej, ustvarim novo nebo in novo zemljo, o prejšnjem ne bo spomina in ne pride več na misel, temveč veselite in radujte se na veke tega, kar ustvarim. Glej, preustvarim Jeruzalem v radost in njegovo ljudstvo v veselje. Radoval se bom nad Jeruzalemom, se veselil nad svojim ljudstvom. Ne bo se več v njem slišal glas joka, ne glas tarnanja. Ne bo več tam dojenčka, ki doživi le malo dni, ne starčka, ki bi ne dopolnil svojih let. Kdor bo umrl stoleten, bo umrl mlad, kdor ne doseže sto let, bo veljal za prekletega. Zidali bodo hiše in v njih prebivali, zasajali bodo vinograde in uživali njih sad.

Psalm (Ps 30,2.4.5-6.11-13)

Odpev: Gospod, slavim te, ker si me osvobodil.

Gospod, slavim te, ker si me osvobodil
in nisi dal mojim sovražnikom veselja nad mano.
Gospod, iz podzemlja si me potegnil,
rešil me njih, ki se pogrezajo v jamo.

Gospod, slavim te, ker si me osvobodil.


Igrajte Gospodu, njegovi sveti,
zahvaljujte se njegovemu svetemu imenu!
Njegova jeza traja trenutek,
njegova dobrohotnost pa vse življenje.

Gospod, slavim te, ker si me osvobodil.


Sliši, Gospod, in usmili se me;
Gospod, pomočnik mi bodi!
Spremenil si moje žalovanje v rajanje.
Gospod, moj Bog, vekomaj te bom hvalil.

Gospod, slavim te, ker si me osvobodil.

Evangelij (Jn 4,43-54)

Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino.

Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel.

Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo.