Dnevna Božja beseda

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Kor 15,35-37.42-49

Psalm: Ps 56,10-12.13-14

Evangelij: Lk 8,4-15

Vrstica iz evangelija: »Rekel jim je: ›Vam je dano spoznati skrivnosti Božjega kraljestva, drugim pa je to dano v prilikah.‹« (Lk 8,10a)

Berilo (1 Kor 15,35-37.42-49)

Bratje, poreče kdo: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?« Nespametni, kar ti seješ, ne oživi, če prej ne umrje. In kar seješ: ne seješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, na primer pšenično ali katero drugo. Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti. Seje se v nečasti, vstaja v časti. Seje se v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo. Če biva duševno telo, biva tudi duhovno. Tako je tudi pisano: »Prvi človek Adam je postal živo bitje,« poslednji Adam pa oživljajoč duh.



Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak kar je čutno, potem kar je duhovno. Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi človek iz nebes. Kakršen je zemeljski, taki so tudi zemeljski; in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. In kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.

Psalm (Ps 56,10-12.13-14)

Odpev: Hodil bom pred Gospodom vse življenje.

Dobro vem, da je Bog z menoj:

v Boga, čigar obljubo slavim,

v Boga zaupam, ne bom se bal.

Hodil bom pred Gospodom vse življenje.



Kaj mi more storiti človek?

Dolgujem ti, o Bog, kar sem obljubil,

opravil ti bom hvalne daritve.

Hodil bom pred Gospodom vse življenje.

Evangelij (Lk 8,4-15)

Ker se je zbirala velika množica in so iz mest prihajali k Jezusu, je povedal v priliki: »Sejavec je šel seme sejat. Ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zrastlo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in je zrastlo ter obrodilo stoteren sad.« Ko je to govoril, je zaklical: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!«



Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika. Rekel jim je: »Vam je dano razumeti skrivnost Božjega kraljestva, drugim pa v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne razumejo.



Prilika pa to pomeni: Seme je Božja beseda. Kateri so poleg pota, so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih src, da ne verujejo in se ne rešijo. Kateri so na skali, so tisti, ki z veseljem sprejemajo besedo, kadar jo slišijo, pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo. Seme, ki je padlo med trnje, pa so tisti, ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zadušijo in ne obrodijo sadu. Ono, ki je v dobri zemlji, pa so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrodijo sad v potrpljenju.«

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Kor 15,12-20

Psalm: Ps 17,1.6-7.8.15

Evangelij: Lk 8,1-3

Vrstica iz evangelija: »Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu.« (Lk 8,1)

Berilo (1 Kor 15,12-20)

Bratje, ako se o Kristusu oznanja, da je vstal od mrtvih, kako govore nekateri med vami, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera. Očitno pa je tudi, da smo lažnive Božje priče, ker smo pričali zoper Boga, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če seveda mrtvi ne vstajajo. Če mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal; ako pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v grehih. Torej so izgubljeni tudi tisti, ki so v Kristusu zaspali. Če imamo samo v tem življenju upaje v Kristusa, smo od vseh ljudi najnesrečnejši.



Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvina njih, ki so zaspali.

Psalm (Ps 17,1.6-7.8.15)

Odpev: Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava.

Čuj, Gospod, pravično pravdo,

čuj moje vpitje,

poslušaj mojo molitev,

na mojih ustnicah ni zvijače!

Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava.



Kličem k tebi, o Bog, da me uslišiš;

nagni se k meni in me poslušaj.

Pokaži svoje čudovito usmiljenje,

ki rešuješ tiste, ki se k tebi zatekajo.

Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava.



Skrij me v senci svojih peruti

in v tvoji pravičnosti bom gledal tvoje obličje:

Se nasičeval, ko se zbudim,

s tvojo podobo.

Gospod, nasičen bom, ko bo zasijala tvoja slava.

Evangelij (Lk 8,1-3)

Jezus je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi in jih učil ter oznanjal Božje kraljestvo. Z njim so bili dvanajsteri in nekatere žene, ki so bile ozdravljene od hudih duhov in bolezni, Marija, s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza, in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem.

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Kor 15,1-11

Psalm: Ps 118,1-2.16-17.28

Evangelij: Lk 7,36-50

Vrstica iz evangelija: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.« (Lk 7,47a)

Berilo (1 Kor 15,1-11)

Spominjam vas, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil. Vi ste ga tudi sprejeli in v njem vztrajate. Po njem se tudi zveličujete, ako se ga tako držite, kakor sem vam ga oznanil; drugače ste zaman vero sprejeli. Izročil sem vam predvsem to, kar sem tudi prejel, da je Kristus za naše grehe umrl, kakor je v pismih; in da se je prikazal Kefu in potem dvanajsterim; potem se je prikazal več ko petsto bratom hkrati, izmed katerih je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Potem se je prikazal Jakobu, nato vsem apostolom. Nazadnje za vsemi pa se je kakor negodniku prikazal tudi meni.



Kajti jaz sem najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem, to kar sem, in njegova milost do mene ni bila prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil, toda ne jaz, marveč Božja milost, ki je z menoj. Naj bom jaz ali oni: tako oznanjamo in tako ste vero sprejeli.

Psalm (Ps 118,1-2.16-17.28)

Odpev: Hvalite Gospoda, ker je dober.

Hvalite Gospoda, ker je dober,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Reci, Izraelova hiša:

»Vekomaj traja njegova dobrota!«

Hvalite Gospoda, ker je dober.



Gospodova moč me je dvignila,

Gospodova moč je silno delovala.

Ne bom umrl, ampak živel,

oznanjal bom Gospodova dela.

Hvalite Gospoda, ker je dober.



Ti si moj Bog, tebi se zahvaljujem:

moj Bog, s hvalospevi te poveličujem.

Hvalite Gospoda, ker je dober,

vekomaj traja njegova blagosrčnost.

Hvalite Gospoda, ker je dober.

Evangelij (Lk 7,36-50)

Tisti čas je nekdo izmed farizejev prosil Jezusa, da bi prišel k njemu na obed; in prišel je v farizejevo hišo in sedel k mizi. In glej, žena, ki je bila v mestu grešnica, je zvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi, in je prinesla alabastrno posodo dišečega olja; jokajoč je stopila od zadaj k njegovim nogam in s solzami začela noge močiti; brisala jih je z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem.



Ko je pa to videl farizej, ki ga je povabil, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, imam ti nekaj povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Dva dolžnika je imel neki upnik; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset.



Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On mu je pa rekel: »Prav si sodil.«



Obrnil se je k ženi in rekel Simonu: »Vidiš to ženo? Prišel sem v tvojo hišo: vode za noge mi nisi dal, ta pa mi je s solzami močila noge in brisala s svojimi lasmi. Poljubil me nisi, ta pa ni nehala, odkar je prišla, poljubljati mojih nog. Z oljem mi nisi mazilil glave, ta pa mi je z dišečim oljem mazilila noge. Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila; komur se pa malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi.«



Tisti, ki so bili z njim pri mizi, so začeli sami pri sebi govoriti: »Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?« Rekel je pa ženi: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Kor 12,31-13,13

Psalm: Ps 33,2-3.4-5.12.22

Evangelij: Lk 7,31-35

Vrstica iz evangelija: »S kom naj torej primerjam ljudi tega rodu? Komu so podobni?« (Lk 7,31)

Berilo (1 Kor 12,31-13,13)

Bratje, hrepenite po večjih darovih; hočem pa vam pokazati še mnogo odličnejšo pot. Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.



Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva, ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni prešerna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.



Ljubezen nikoli ne mine: če so preroštva, bodo prenehala; če jeziki, bodo umolknili; če vednost, bo prešla. Zakaj nepopolno spoznavamo in nepopolno prerokujemo. Ko pa pride, kar je popolno, bo minilo, kar je nepopolnega. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil, kakor otrok, sodil kakor otrok; ko sem pa postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega. Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Zdaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen.

Psalm (Ps 33,2-3.4-5.12.22)

Odpev: Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.

Slavite Gospoda s citrami,

igrajte mu na harfo z desetimi strunami.

Pojte mu novo pesem,

dobro mu pojte, da bo donelo.

Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.



Gospodova beseda je prava

in vse njegovo delo je zanesljivo.

Ljubi, kar je prav in pravično,

zemlja je polna Gospodove dobrote.

Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.



Blagor narodu, čigar Bog je Gospod,

ljudstvu, ki si ga je izvolil za dedno last.

Tvoje usmiljenje, Gospod, bodi nad nami,

kakor upamo v tebe.

Blagor narodu, ki si ga je Gospod izvolil.

Evangelij (Lk 7,31-35)

Tisti čas je rekel Jezus: Komu naj primerjam ljudi tega rodu in komu so podobni? Podobni so otrokom, ki posedajo po trgih in si med seboj kličejo: »Piskali smo vam, pa niste plesali; peli smo žalostinko, pa niste jokali.« Prišel je namreč Janez Krstnik, ki ni jedel kruha in ne pil vina, pa pravite: »Hudega duha ima.« Prišel je Sin človekov, ki je in pije, pa pravite: »Glejte, požrešnež je in pijanec, prijatelj cestninarjev in grešnikov.« Božji modrosti pa so dali prav vsi, ki so njeni otroci.

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: 1 Kor 12,12-14.27-31

Psalm: Ps 100,1-2.3.4.5

Evangelij: Lk 7,11-17

Vrstica iz evangelija: »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: ›Ne jokaj!‹« (Lk 7,13)

Berilo (1 Kor 12,12-14.27-31)

Bratje, kakor je telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, vendar eno telo: tako tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo bili napojeni z enim Duhom. Saj tudi telo ni iz enega uda, temveč iz mnogih. Vi ste pa Kristusovo telo in posamezni udje. In nekatere je Bog postavil v Cerkvi, prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potlej moči, potlej darove ozdravljenja, pomaganje, vladanje, različne jezike. So mar vsi apostoli? Ali so vsi preroki? Ali vsi učitelji? Ali imajo vsi moči? Ali vsi darove ozdravljenja? Ali vsi govorijo jezike? Ali vsi razlagajo? Hrepenite pa po večjih darovih.

Psalm (Ps 100,1-2.3.4.5)

Odpev: Mi smo Božje ljudstvo.

Glasno pritrjujte Gospodu, vse dežele,

služite Gospodu z veseljem!

Stopajte pred njegovo obličje z radostjo!

Mi smo Božje ljudstvo.



Vedite, Gospod je Bog:

on nas je naredil in mi smo njegovi,

njegovo ljudstvo in ovce njegove paše.

Mi smo Božje ljudstvo.



Vstopite skoz njegova vrata s hvalnim petjem,

v njegove dvore s hvalnicami;

slavite ga, blagrujte njegovo ime.

Mi smo Božje ljudstvo.



Zakaj dober je Gospod,

vekomaj traja njegovo usmiljenje

in od roda do roda njegova zvestoba.

Mi smo Božje ljudstvo.

Evangelij (Lk 7,11-17)

Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« In pristopil je ter se dotaknil nosil – nosilci pa so obstali – in je rekel: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi je sédel in začel govoriti; in dal ga je njegovi materi.



Strah je obšel vse in hvalili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami,« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.