Dnevna Božja beseda

Svetopisemska berila za ta dan:

Berilo: Apd 2,14.22-32
Psalm: Ps 16,1-2.5.7-8.9-10.11
Evangelij: Mt 28,8-15

Vrstica iz evangelija: »Oni dve sta pristopili, Jezusu objeli noge in se mu poklonili« (Mt 28,9)

Berilo (Apd 2,14.22-32)

Na binkoštni praznik je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil svoj glas in jih nagovoril: Judje in vsi vi, ki prebivate v Jeruzalemu! To vam bodi znano in poslušajte moje besede. Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami spričal z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je po njem storil med vami, kakor sami veste: njega, izdanega po določenem sklepu in Božji previdnosti, ste po rokah krivičnikov pribili na križ in umorili; toda Bog ga je oprostil bolečin smrti in ga obudil, zakaj nemogoče je bilo, da bi ga imela v oblasti.

David namreč pravi o njem: »Vedno vidim pred seboj Gospoda, ker je ob moji desnici, da ne omagam. Zato se veseli moje srce in raduje moj jezik in v upanju bo počivalo moje telo. Moje duše ne boš pustil v podzemlju in svojemu Svetemu ne boš dal trohneti. Dal si mi spoznati pot življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.«

Bratje, naj vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: Umrl je in bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne; ker pa je bil prerok in je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da posadi potomca njegovega rodu na njegov prestol, se je ozrl v prihodnost in povedal o Kristusovem vstajenju, da ne bo puščen v podzemlju in da tudi njegovo telo ne bo trohnelo. Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo mi vsi priče.

Psalm (Ps 16,1-2.5.7-8.9-10.11)

Odpev: Gospod, varuj me, vate zaupam!

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam!
Govorim Gospodu: »Ti si moj Gospod,
delež moje dediščine in mojega keliha,
ti vodiš mojo usodo«.

Gospod, varuj me, vate zaupam!


Slavim Gospoda, da mi svetuje,
in celo ponoči me opominja moje srce.
Vedno imam pred seboj Gospoda;
ker je na moji desni, ne omahnem.

Gospod, varuj me, vate zaupam!


Veseli se moje srce in raduje moja duša;
tudi moje telo bo varno počivalo.
Moje duše ne boš pustil v kraljestvu mrtvih,
svojemu svetemu ne boš dal gledati trohnobe.

Gospod, varuj me, vate zaupam!


Pokazal mi boš pot življenja,
polnost veselja pri sebi,
večne radosti na svoji desnici,
večne radosti na svoji desnici.

Gospod, varuj me, vate zaupam!

Evangelij (Mt 28,8-15)

Tisti čas so žene hitro odšle od groba in so tekle, da bi sporočile njegovim učencem. In glej, Jezus jim pride naproti in pravi: »Pozdravljene!« One pristopijo, mu objamejo noge in ga molijo. Tedaj jim Jezus reče: »Ne bojte se! Pojdite in sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.«

Ko so bile še na potu, so nekateri stražniki dospeli v mesto in so velikim duhovnikom naznanili ves dogodek. Ti so se s starešinami zbrali, se posvetovali in nato dali vojakom mnogo denarja z naročilom: »Recite: ›Njegovi učenci so prišli ponoči in so ga ukradli, ko smo mi spali.‹ Če bi to zvedel poglavar, ga bomo mi pregovorili in bomo naredili, da boste brez skrbi.« Ti so vzeli denar in so storili, kakor so bili naučeni. In razširila se je ta govorica med Judi do današnjega dne.

Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: Apd 10,34.37-43
Psalm: Ps 118,1-2.16-17.22-23
2. berilo: Kol 3,1-4 ali 1 Kor 5,6-8
Evangelij: Jn 20,1-9

Vrstica iz evangelija: »Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu« (Jn 20,3)

1. berilo (Apd 10,34.37-43)

Tiste dni je Peter spregovóril: »Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez: Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo; zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jerúzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obúdil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, a ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naróčil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki. Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«

Psalm (Ps 118,1-2.16-17.22-23)

Odpev: To je dan, ki ga je Gospod narédil.

Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober,
vekomaj traja njegova dobrota.
Naj vendar reče Izrael:
»Vekomaj traja njegova dobrota.«

To je dan, ki ga je Gospod narédil.


Gospodova desnica me je dvignila,
Gospodova desnica je mogočno delovala.
Ne bom umrl, ampak žível,
pripovedoval bom o Gospodovih delih.

To je dan, ki ga je Gospod narédil.


Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen.
To je Gospodovo delo,
v naših očeh je čudovito.

To je dan, ki ga je Gospod narédil.

2. berilo (Kol 3,1-4 ali 1 Kor 5,6-8)

Bratje in sestre, če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.

*ali*

Bratje in sestre, mar ne veste, da malo kvasa prekvasi vse testo? Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil namreč žrtvovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice.

Evangelij (Jn 20,1-9)

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.

Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: (1. berilo) 1 Mz 1,1-2,2 (2. berilo) 1 Mz 22,1-18; (3. berilo) 2 Mz 14,15-15,1; (4. berilo) Iz 54,5-14; (5. berilo) Iz 55,1-11; (6. berilo) Bar 3,9-15; 3,32-4,4; (7. berilo) Ezk 36,16-28 (8. berilo) Rim 6,3-11
Psalm: (1. psalm) Ps 104,1-2.5-6.10.12-14.24.35 (2. psalm) Ps 16,5.8-11; (3. psalm) 2 Mz 15,1-6.17-18; (4. psalm) Ps 30,2.4-6.11-13; (5. psalm) Iz 12,2-6; (6. psalm) Ps 19,8-11; (7. psalm) Ps 42,3.5; 43,3.4 (8. psalm) Ps 118,1-2.16-17.22-23
2. berilo: Rim 6,3-11
Evangelij: Mt 28,1-10

Vrstica iz evangelija: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! .« (Mt 28,5-6)

1. berilo ((1. berilo) 1 Mz 1,1-2,2 (2. berilo) 1 Mz 22,1-18; (3. berilo) 2 Mz 14,15-15,1; (4. berilo) Iz 54,5-14; (5. berilo) Iz 55,1-11; (6. berilo) Bar 3,9-15; 3,32-4,4; (7. berilo) Ezk 36,16-28 (8. berilo) Rim 6,3-11)

[Bog je videl vse, kar je ustvaril, in bilo je zelo dobro

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodámi.

Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od temè. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Bog je rekel: »Bodi obòk sredi vodá in naj loči vôde od vodá!« In Bog je narédil obòk in ločil vôde, ki so bile pod obókom, od vodá nad obókom. Zgodilo se je tako. Bog je obòk imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

Bog je rekel: »Vôde pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kôpno!« Zgodilo se je tako. Bog je kôpno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

Bog je rekel: »Naj bodo lučí na nebesnem obóku! Ločujejo naj dan od nočí in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! Naj svetijo na nebesnem obóku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. Bog je narédil dve velíki lúči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje nôči, ter zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obòk, da bi razsvetljevale zemljo. Gospodovale naj bi dnevu in nôči in ločevale svetlobo od temè. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.

Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obókom!« Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice, po njihovih vrstah. Bog je videl, da je dobro. In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite, napolnite vse morsko vodovje! In ptice naj se množijo na zemlji!« In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.

Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako. Bog je narédil zveri zemlje po njihovih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino na zemlji po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro. Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svoj lik! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslôvil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolníta zemljo in si jo podvrzíta; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«

Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je narédil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.

Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je narédil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je stóril.]

[Daritev našega očeta Abrahama

Tiste dni je Bog preskušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!«

Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govóril Bog. Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. Rekel je hlapcema: »Ostaníta tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.« Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih nalóžil svojemu sinu Izaku v naročje, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj. Izak je nagovóril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Kaj je, moj sin?« Pa je odvrnil: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj.

Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razlóžil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga polóžil na oltar na drva. Potem je Abraham stegnil svojo roko in zgrabil nož, da bi zaklal svojega sina. Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne steguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina. Zato je Abraham tisti kraj imenoval ›Gospod bo preskrbel‹, kakor pravijo danes: ›Na gori Gospodovi bo preskrbljeno.‹

Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govorí Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslôvil in silno namnóžil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«]

[Izraelovi sinovi so šli po suhem sredi morja

Tiste dni je Gospod rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! Ti pa povzdigni palico in stegni roko nad morje in ga razdêli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! In jaz bom zakrknil sŕca Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.« Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in temà, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.

Tedaj je Mojzes stegnil roko nad mórje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je narédil suho zemljo. In vode so se razdelile. Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Egipčani so jih zasledovali in šli za njimi v sredo morja, vsi faraonovi konji, njegovi vozovi in konjeniki. Ob jutranji straži je Gospod v ognjenem in oblačnem stebru pogledal na egiptovsko vojsko in jo zbegal. Zaviral je kolesa njihovih voz in jim tako oteževal vožnjo. Tedaj so Egipčani rekli: »Bežimo pred Izraelom, kajti Gospod se bojuje zanje proti Egipčanom!«

Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Stegni roko nad mórje, da se vode vrnejo na Egipčane, na njihove vozove in konjenike.« Mojzes je stegnil roko nad morje in morje se je ob jutranji zori vrnilo na svoje navadno mesto, medtem ko so Egipčani bežali proti njemu. Tako je Gospod pognal Egipčane v sredo morja. Vode so se vrnile in zagrníle vozove in konjenike in vso faraonovo vojsko, ki je prišla za njimi v morje. Niti eden izmed njih ni ostal. Izraelovi sinovi pa so šli po suhem sredi morja in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Tako je Gospod tisti dan rešil Izraelce iz rok Egipčanov in Izrael je videl Egipčane mrtve na morskem obrežju. Ko je Izrael videl mogočno roko, ki jo je Gospod pokazal nad Egipčani, se je ljudstvo zbalo Gospoda in zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu. Tedaj so Mojzes in Izraelovi sinovi peli Gospodu tole pesem.]

[Z večnim usmiljenjem se te je usmilil Gospod, tvoj Odrešenik 

Tvoj gospodar je tvoj stvarnik, njegovo ime je Gospod nad vojskámi. Tvoj odkupitelj je Sveti Izraelov, imenuje se Bog vse zemlje. Da, kakor ženo, ki je zapuščena in v duši žalostna, te je Gospod poklical, kakor ženo iz mladosti, ki je zavržena, govorí tvoj Bog. »Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim,« govorí Gospod, tvoj odkupitelj.

»Ta čas je zame, kakor so bili Nóetovi dnevi: kot sem prisegel, da Nóetove vode ne bodo več preplavile zemlje, tako prisegam, da se ne bom več jezil nad teboj in ti ne bom več grozil. Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmakníla od tebe in moja zaveza miru se ne bo omájala,« pravi tvoj usmiljeni, Gospod. »O uboga, razmršena, nikoli potolažena! Glej, sam bom položil na malto tvoje kamne, uteméljil te bom s safíri. Postavil ti bom nadzidke iz rubínov, tvoja vrata iz ognjéncev in vso tvojo ograjo iz žlahtnih kamnov. Vsi tvoji sinovi bodo Gospodovi učenci in velik bo mir tvojih sinov. Utrjena boš v pravičnosti: daleč boš od zatiranja, ne boš se ga več bala, daleč boš od pogube, ne bo se ti več približala.«]

[Novo življenje in večna zaveza

To govorí Gospod: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagníte svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcépil vam bom večno zavezo, Davidove dobrote, ki so zanesljive. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za voditelja in zapovedníka narodom. Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal.

Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. Kajti moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota,« govorí Gospod.

»Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi póti in moje misli nad vašimi mislimi. Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napójil zemljo, jo narédil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.«]

[Božja modrost vodi k slavi

Poslušaj, Izrael, zapovedi življenja, prisluhnite, da se naučite preudarnosti! Zakaj, Izrael, zakaj si v deželi sovražnikov, zakaj si se postaral v tujini? Zakaj si se omadeževal z mrliči, zakaj si prištet med tiste, ki so v podzemlju? Zapústil si vir modrosti. Če bi hodil po Božji poti, bi vekomaj prebival v miru. Pouči se, kje je preudarnost, kje moč in kje pamet, da obenem spoznaš, kje je dolgo in pravo življenje, kje luč za oči in mir. Kdo je našel njen kraj? Kdo je stopil v njene zakladnice?

Toda on, ki vse ve, jo pozna, odkril jo je s svojo pametjo; on, ki je uteméljil zemljo za vekomaj, jo je napolnil s štirinožnimi živalmi; on, ki pošilja luč in ta odide, ki jo pokliče nazaj in mu je s trepétom pokorna. Zvezde sijejo na svojih stražarskih mestih in se veselijo; pokliče jih, in mu odgovorijo: »Tukaj smo,« in z veseljem svetijo zanj, ki jih je narédil. To je naš Bog, drugega z njim ne moremo primerjati. On je iznašel vse poti vednosti in jo je dal Jakobu, svojemu služabniku, Izraelu, svojemu ljubemu. Nato se je prikazala na zemlji in je prebivala med ljudmi. To je knjiga Božjih zapovedi, postava, ki biva vekomaj, vsi, ki se je držijo, bodo živeli, tisti pa, ki jo zapustijo, bodo umrli.

Spreobrni se, Jakob, in se je oklêni, hôdi proti sijaju vpričo njene luči. Ne daj svoje slave drugemu, ne svoje prednosti tujemu narodu. Blagor nam, Izrael, ker vemo, kaj je Bogu všeč.]

[Izlil bom na vas čisto vodo in dal vam bom novo srce

Prišla mi je Gospodova beseda, rekoč: »Sin človekov, ko je Izraelova hiša še prebivala na svoji zemlji, so jo oskrunjali s svojim ravnanjem in s svojimi deli. Tedaj sem izlil svoj srd nanje zaradi krvi, ki so jo prelili v deželi, in zaradi malikov, s katerimi so jo oskrúnili. Razkrópil sem jih med narode in razsejani so bili po deželah; po njihovem ravnanju in po njihovih delih sem jih sodil. Ko pa so prišli k narodom, so, kamor koli so prišli, oskrunili moje sveto ime, ker so o njih govorili: ›Gospodovo ljudstvo so, pa so morali oditi iz svoje dežele.‹ Tedaj mi je bilo žal mojega svetega imena, ki ga je Izraelova hiša oskrunila med narodi, kamor je prišla.

Zato reci Izraelovi hiši: ›Tako govorí Gospod Bog: Ne bom posegel zaradi vas, Izraelova hiša, temveč zaradi svojega svetega imena, ki ste ga oskrunili med narodi, kamor ste prišli. Svoje véliko ime, ki je bilo oskrunjeno pri narodih in ste ga oskrunili med njimi, bom posvétil. Tedaj bodo narodi spoznali, da sem jaz Gospod,‹ govorí Gospod Bog, ›ko se bom v njihovih očeh izkazal svetega med vami. Vzamem vas izmed narodov, vas zberem iz vseh dežel in vas spet pripeljem v vašo deželo. Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha položim v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo nótranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih spolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.‹«]

[Od mrtvih vstali Kristus ne umrje več

Bratje in sestre, vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, smo bili krščeni v njegovo smrt. S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopíli na pot novega življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.

Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kdor je namreč umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živí, živí Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.]

Psalm ((1. psalm) Ps 104,1-2.5-6.10.12-14.24.35 (2. psalm) Ps 16,5.8-11; (3. psalm) 2 Mz 15,1-6.17-18; (4. psalm) Ps 30,2.4-6.11-13; (5. psalm) Iz 12,2-6; (6. psalm) Ps 19,8-11; (7. psalm) Ps 42,3.5; 43,3.4 (8. psalm) Ps 118,1-2.16-17.22-23)

Odpev: Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.

[Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.

Slávi, moja duša, Gospoda.
Gospod, moj Bog, zelo si velik,
veličastvo in sijaj si oblekel.
Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Zemljo si postavil na njene temelje,
da se na veke vekov ne bo majála.
Z oceanom si jo pokril kakor z obleko,
nad gorami so stale vode.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Studence pošiljaš v potoke,
ki tečejo med gorami.
Ob njih prebivajo ptice pod nebom,
oglašajo se iz vejevja.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Iz svojih gornjih sob napajaš gore,
s sadom tvojih del se nasičuje zemlja.
Za živino pustiš poganjati travo,
rastlinje daješ govedu, ki pomaga človeku.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


O Gospod, kako številna so tvoja dela,
vsa si narédil z modrostjo,
zemlja je polna bitij, ki si jih ustvaril.
Slávi, moja duša, Gospoda.]

[Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.

Gospod, ti si delež moje dediščine in moja čaša,
ti imaš v rokah mojo usodo.
Vedno imam pred očmi Gospoda;
ker je na moji desnici, ne bom omahnil.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;
tudi moje telo bo prebivalo varno.
Zakaj moje duše ne boš prepústil podzemlju,
svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Daješ mi spoznati pot življenja,
polnost veselja pred tvojim obličjem,
večne radosti na tvoji desnici,
večne radosti na tvoji desnici.]

[Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen.

Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen;
konja in jezdeca je treščil v morje.
Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.
To je moj Bog, zato ga bom hvalil.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Gospod je bojevnik;
Gospod se imenuje.
Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje;
njegovi izbrani častniki so utonili v Rdečem morju.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Zagrnili so jih valovi;
potopili so se v globočino kakor kamen.
Tvoja desnica, Gospod, se od moči sveti,
tvoja desnica, Gospod, drobi sovražnika.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Popêljal jih boš in zasádil na svoji dedni gori,
na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil sebi,
v svetišču, Gospod, ki so ga postavile tvoje roke.
Gospod kraljuje na vekov veke.]

[Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.

Gospod, slavil te bom, ker si me rešil
in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano.
Gospod, iz podzemlja si potegnil mojo dušo,
ožívíl si me, zato se nisem z drugimi pogreznil v jamo.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Pojte Gospodu, njegovi zvesti,
slavite spomin njegove svetosti!
Zakaj njegova jeza traja le trenutek,
njegova dobrohotnost vse življenje.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Poslušaj, Gospod, izkaži mi milost,
Gospod, pomočnik mi bodi!
Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje,
Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil.]

[Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.

Glej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim,
kajti Gospod Bog je moja moč in moja pesem,
bil je moja rešitev.
Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Tisti dan boste rekli:
Zahvaljujte se Gospodu, njegovo ime kličite,
oznanjajte med narodi njegova dela,
razglašajte, da je njegovo ime vzvišeno.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Pojte Gospodu, ker je stóril velika dela,
naj bodo znana po vsej zemlji.
Zakliči ti in zavriskaj, ki prebivaš na Sionu,
ker je velik v tvoji sredi Sveti Izraelov.]

[Gospod, ti imaš besede večnega življenja.

Gospodova postava je popolna,
poživlja dušo;
Gospodovo pričevanje je zanesljivo,
nevednega dela modrega.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Gospodovi ukazi so pravi,
razveseljujejo sŕca;
Gospodova zapoved je jasna,
razsvetljuje poglede.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Gospodov strah je brez madeža,
ostaja na veke;
Gospodove sodbe so resnica,
vse so pravične.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Bolj kakor zlato so zaželene,
bolj kakor čistega zlata obilje;
bolj kakor med so sladke,
bolj kakor med iz satovja.]

[O Bog, moja duša hrepeni po tebi.

Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu.
Kdaj bom prišel in se pokazal pred Božjim obličjem?
Stopal sem z množico, da bi prišel do Božje hiše
med vriskanjem in hvalo praznične množice.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Pošlji svojo luč in svojo zvestobo,
da me vodita;
me pripeljeta k tvoji sveti gori,
v tvoje bivališče.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Stopil bom k Božjemu oltarju,
k Bogu mojega veselja in moje radosti.
O Bog, moj Bog, hvalil te bom,
igral ti bom na citre.]

[Aleluja. Aleluja. Aleluja.

Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober,
vekomaj traja njegova dobrota.
Naj vendar reče Izrael:
»Vekomaj traja njegova dobrota.«

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Gospodova desnica me je dvignila,
Gospodova desnica je mogočno delovala.
Ne bom umrl, ampak žível,
pripovedoval bom o Gospodovih delih.

Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.


Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen.
To je Gospodovo delo,
v naših očeh je čudovito.]

2. berilo (Rim 6,3-11)

Bratje in sestre, vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, smo bili krščeni v njegovo smrt. S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopíli na pot novega življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.

Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kdor je namreč umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živí, živí Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.

Evangelij (Mt 28,1-10)

Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«

Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: Iz 52,13-53,12
Psalm: Ps 31,2.6.12-13.15-16.17.25
2. berilo: Heb 4,14-16;5,7-9
Evangelij: Jn 18,1-19,42

Vrstica iz evangelija: »Juda je torej vzel četo in služabnike od vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja.« (Jn 18,3)

1. berilo (Iz 52,13-53,12)

Glej, moj služabnik bo imel uspeh, povzpel se bo in povzdignil in bo silno vzvišen. Kakor so se številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški, tako bo presenetil številne narode, kralji si bodo zatisnili usta pred njim. Tisti, ki jim ni bil oznanjen, bodo videli, tisti, ki niso slišali, bodo razumeli. Kdo bo veroval, kar smo slišali, nad kom se je razodela Gospodova roka?

Pognal je kakor mladika pred njim, kakor korenika iz suhe zemlje. Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, preizkušan v bolezni; kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, nalóžil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za kaznovanega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših pregreh, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdrávljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je nalóžil nanj krivdo nas vseh. Bil je mučen, a se je uklônil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, in kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo, in ne odpre svojih ust. Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, kdo premišlja o njegovem rodu? Kajti bil je odrezan od dežele živih, kaznovan zaradi prestopka mojega ljudstva. Dali so mu grob pri krivičnih, gomilo pri bogatem, čeprav ni stóril nobenega nasilja in ni bilo zvijače v njegovih ustih.

Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: če dá svoje življenje v daritev za greh, bo videl potomce in bo podaljšal svoje dni, Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. Za muko svoje duše bo videl luč, do sitega se je bo nagledal, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik mnoge opravičil, njihove krivde bo nalóžil nase. Zato mu bom mnoge dal v delež, mogočne bo delil kot plen, ker je dal svoje življenje v smrt in bil prištet med grešnike, nosil pa je grehe številnih in prosil za grešnike.

Psalm (Ps 31,2.6.12-13.15-16.17.25)

Odpev: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.

K tebi, Gospod, se zatekam,
naj ne bom osramočen na veke.
V tvoje roke izročam svojo dušo,
Gospod, zvesti Bog, ti si me rešil.

Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.


Vsi moji nasprotniki me sramotijo,
tisti, ki me vidijo zunaj, zbežijo pred mano.
V srcih sem pozabljen, kakor da sem mrtev,
postal sem kakor razbita posoda.

Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.


Gospod, jaz pa zaupam vate,
pravim: »Ti si moj Bog, v tvoji roki so moji dnevi.«
Reši me iz rok mojih sovražnikov
in vseh, ki me preganjajo.

Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.


Razjasni svoj obraz nad svojim služabnikom,
odreši me v svoji dobroti.
Bodite močni, vaše srce naj se opogumi,
vsi vi, ki pričakujete Gospoda!

Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.

2. berilo (Heb 4,14-16;5,7-9)

Bratje in sestre, trdnó se držímo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestólu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala. Kristus je namreč v dneh svojega zemeljskega življenja daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naúčil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, počêlo večnega odrešenja.

Evangelij (Jn 18,1-19,42)

Tisti čas je Jezus s svojimi učenci odšel čez potok Cédron; tam je bil vrt, v katerega so šli on in njegovi učenci. Tudi Juda, ki ga je izdal, je vedel za ta kraj, kajti Jezus se je tam večkrat sešel s svojimi učenci. Juda je torej vzel četo in služabnike vélikih duhovnikov in farizejev ter jih privedel tja z baklami, svetilkami in orožjem. Tedaj je Jezus, ki je vedel, kaj vse bo prišlo nadenj, šel ven in jim dejal: »Koga iščete?« Odgovorili so mu: »Jezusa Nazaréčana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Z njimi je stal tudi njegov izdajalec Juda. Ko jim je rekel ›Jaz sem,‹ so stopili nazaj in padli na tla.

Spet jih je vprašal: »Koga iščete?« Rekli so: »Jezusa Nazaréčana.« Jezus je odgovoril: »Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo,« da bi se izpolnila beseda, ki jo je bil povedal: ›Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgúbil.‹ Simon Peter pa je imel meč. Izvlekel ga je in udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal desno uho; služabniku pa je bilo ime Malh. Tedaj je Jezus rekel Petru: »Spravi meč v nožnico! Ali naj ne izpijem keliha, ki mi ga je dal Oče?« Tedaj so vojaki iz čete, poveljnik in judovski stražarji zgrabili Jezusa in ga zvezali. Peljali so ga najprej k Hánu; bil je namreč tast Kájfu, ki je bil tisto leto véliki duhovnik. Prav Kájfa pa je Judom svetoval: ›Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.‹

Simon Peter in neki drug učenec sta šla za Jezusom. Tisti učenec se je poznal z vélikim duhovnikom in je šel z Jezusom na dvorišče vélikega duhovnika, Peter pa je ostal zunaj pri vratih. Óni drugi učenec, ki se je poznal z vélikim duhovnikom, je šel ven, se pogovoril z vratarico in peljal Petra noter. Tedaj je dekla, ki je bila vratarica, rekla Petru: »Kaj nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?« On je dejal: »Nisem.« Služabniki in stražarji so stali tam; pripravili so žerjavico, ker je bil mraz, in se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel.

Véliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. Jezus mu je odgovoril: »Javno sem govóril pred ljudmi. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje, na skrivnem pa nisem povedal ničesar. Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim povedal, saj vedo, kaj sem rekel.« Ko je Jezus to rekel, ga je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: »Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?« Jezus mu je odgovoril: »Če sem nápačno rekel, dokaži, da nápačno; če pa prav, zakaj me tepeš?« Nato ga je Hána zvezanega poslal k vélikemu duhovniku Kájfu.

Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: »Mar nisi tudi ti izmed njegovih učencev?« Tajil je in rekel: »Nisem.« Eden izmed služabnikov vélikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je Peter odsekal uho, je dejal: »Ali te nisem videl z njim na vrtu?« Peter je spet zanikal; in takoj je petelin zapel.

Od Kájfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. Pilat je prišel ven k njim in rekel: »Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?« Odgovorili so in mu rekli: »Ko ne bi bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.« Tedaj jim je Pilat dejal: »Vzemite ga in ga sodíte po svoji postavi.« Judje so mu rekli: »Mi ne smemo nikogar usmrtiti.« S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je napovedal, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si vendarle kralj.« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem se rodil in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Pilat mu je rekel: »Kaj je resnica?«

Ko je to dejal, je šel spet ven k Judom in jim rekel: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde. Toda pri vas je navada, da vam za veliko noč izpustim enega človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?« Spet so zavpili: »Ne tega, ampak Barába!« Barába pa je bil razbojnik. Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. Vojaki so spletli iz trnja krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. In stopali so k njemu in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« in ga udarjali. Pilat je šel spet ven in jim rekel: »Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde.«

Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: »Glejte, človek!« Ko so ga véliki duhovniki in služabniki videli, so zavpili: »Križaj ga, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vzemite ga vi in ga križajte, jaz namreč ne najdem krivde na njem.« Judje so mu odgovorili: »Mi imamo postavo in po postavi mora umreti, ker se je imel za Božjega Sina.«

Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. Spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: »Od kod si ti?« Jezus pa mu ni dal odgovora. Tedaj mu je Pilat rekel: »Z mano ne govoriš? Ne veš, da imam oblast, da te oprostim, in oblast, da te križam?« Jezus mu je odgovóril: »Nobene oblasti bi ne imel nad menoj, ko bi ti ne bilo dano od zgoraj. Zato ima večji greh tisti, ki me je tebi izróčil.« Odtlej se je Pilat trudil, da bi ga opróstil.

Judje pa so zavpili: »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Vsak, kdor se ima za kralja, se upira cesarju.« Ko je Pilat slišal te besede, je dal Jezusa pripeljati ven. Sédel je na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litóstrotos, po hebrejsko Gabatá. Bil pa je dan pripravljanja na veliko noč, okrog poldne. In Pilat je rekel Judom: »Glejte, vaš kralj!« Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!« Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?« Véliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja razen cesarja!« Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan. Vzeli so torej Jezusa.

Nesel si je križ in šel proti kraju, ki se imenuje Kraj lobanje, po hebrejsko Gólgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: ›Jezus Nazaréčan, judovski kralj.‹ Ta napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano hebrejsko, latinsko in grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj‹, ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal.«

Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila – razdelili so jih na štiri dele, za vsakega vojaka po en del – in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bo,« da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: ›Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.‹ In vojaki so to storili.

Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopájeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem je rekel učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. Ker je Jezus vedel, da je že vse izpolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, je rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizóp in mu jo podali k ustnicam. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Izpolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.

(Pokleknemo in ostanemo nekaj trenutkov v sveti tihoti.)

Ker je bil dan pripravljanja na praznik in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu (kajti tisto soboto je bil velik praznik), so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila. In spet drugo Pismo pravi: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.

Potem je Jožef iz Arimatêje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovôlil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in alóje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povôji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položèn. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.

Svetopisemska berila za ta dan:

1. berilo: 2 Mz 12,1-8.11-14
Psalm: Ps 116,12-13.15-16.17-18
2. berilo: 1 Kor 11,23-26
Evangelij: Jn 13,1-15

Vrstica iz evangelija: »Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13,4)

1. berilo (2 Mz 12,1-8.11-14)

Psalm (Ps 116,12-13.15-16.17-18)

Odpev: Kelih zahvale je udeležba pri Kristusovi krvi.

2. berilo (1 Kor 11,23-26)

Evangelij (Jn 13,1-15)