Svetopisemska berila za ta dan:
1. berilo: (1. berilo) 1 Mz 1,1-2,2 (2. berilo) 1 Mz 22,1-18; (3. berilo) 2 Mz 14,15-15,1; (4. berilo) Iz 54,5-14; (5. berilo) Iz 55,1-11; (6. berilo) Bar 3,9-15; 3,32-4,4; (7. berilo) Ezk 36,16-28 (8. berilo) Rim 6,3-11
Psalm: (1. psalm) Ps 104,1-2.5-6.10.12-14.24.35 (2. psalm) Ps 16,5.8-11; (3. psalm) 2 Mz 15,1-6.17-18; (4. psalm) Ps 30,2.4-6.11-13; (5. psalm) Iz 12,2-6; (6. psalm) Ps 19,8-11; (7. psalm) Ps 42,3.5; 43,3.4 (8. psalm) Ps 118,1-2.16-17.22-23
2. berilo: Rim 6,3-11
Evangelij: Mt 28,1-10
Vrstica iz evangelija: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel! .« (Mt 28,5-6)
1. berilo ((1. berilo) 1 Mz 1,1-2,2 (2. berilo) 1 Mz 22,1-18; (3. berilo) 2 Mz 14,15-15,1; (4. berilo) Iz 54,5-14; (5. berilo) Iz 55,1-11; (6. berilo) Bar 3,9-15; 3,32-4,4; (7. berilo) Ezk 36,16-28 (8. berilo) Rim 6,3-11)
[Bog je videl vse, kar je ustvaril, in bilo je zelo dobro
V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodámi.
Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od temè. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.
Bog je rekel: »Bodi obòk sredi vodá in naj loči vôde od vodá!« In Bog je narédil obòk in ločil vôde, ki so bile pod obókom, od vodá nad obókom. Zgodilo se je tako. Bog je obòk imenoval nebo. In bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.
Bog je rekel: »Vôde pod nebom naj se zberejo na en kraj in prikaže naj se kôpno!« Zgodilo se je tako. Bog je kôpno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morje. Bog je videl, da je dobro. Nato je Bog rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki na zemlji rodi sadje s semenom po svoji vrsti!« Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenje, rastlinje, ki daje seme, in drevje, ki rodi na zemlji sadje s semenom po svoji vrsti. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.
Bog je rekel: »Naj bodo lučí na nebesnem obóku! Ločujejo naj dan od nočí in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta! Naj svetijo na nebesnem obóku in razsvetljujejo zemljo!« Zgodilo se je tako. Bog je narédil dve velíki lúči: večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje nôči, ter zvezde. Bog jih je postavil na nebesni obòk, da bi razsvetljevale zemljo. Gospodovale naj bi dnevu in nôči in ločevale svetlobo od temè. Bog je videl, da je dobro. In bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.
Bog je rekel: »Živa bitja naj mrgolijo v vodah in ptice naj letajo nad zemljo pod nebesnim obókom!« Bog je ustvaril velike morske živali in vsa živa bitja, ki se gibljejo in mrgolijo v vodah, po njihovih vrstah in vse krilate ptice, po njihovih vrstah. Bog je videl, da je dobro. In Bog jih je blagoslovil in rekel: »Plodite se in množite, napolnite vse morsko vodovje! In ptice naj se množijo na zemlji!« In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.
Bog je rekel: »Zemlja naj rodi živa bitja po njihovih vrstah: živino, laznino in zveri zemlje po njihovih vrstah!« Zgodilo se je tako. Bog je narédil zveri zemlje po njihovih vrstah, živino po njenih vrstah in vso laznino na zemlji po njenih vrstah. Bog je videl, da je dobro. Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svoj lik! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslôvil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolníta zemljo in si jo podvrzíta; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«
Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano. Vsem živalim na zemlji, vsem pticam na nebu, vsemu, kar se giblje po zemlji in ima v sebi življenje, dajem v živež vse zelene rastline.« Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je narédil, in glej, bilo je zelo dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.
Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je narédil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je stóril.]
[Daritev našega očeta Abrahama
Tiste dni je Bog preskušal Abrahama. Rekel mu je: »Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« Pa je rekel: »Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v deželo Moríja! Tam ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!«
Abraham je vstal zgodaj zjutraj, osedlal osla, vzel s seboj dva hlapca in svojega sina Izaka. Nacepil je drv za žgalno daritev, potem pa je vstal in odšel proti kraju, o katerem mu je govóril Bog. Tretji dan je povzdignil oči in od daleč zagledal kraj. Rekel je hlapcema: »Ostaníta tukaj z oslom, jaz in deček pa greva tjakaj, da pomoliva. Potem se vrneva k vama.« Abraham je vzel drva za žgalno daritev in jih nalóžil svojemu sinu Izaku v naročje, v svojo roko pa je vzel ogenj in nož. In šla sta oba skupaj. Izak je nagovóril svojega očeta Abrahama in rekel: »Moj oče!« Ta je rekel: »Kaj je, moj sin?« Pa je odvrnil: »Glej, ogenj in drva, kje pa je jagnje za žgalno daritev?« Abraham je rekel: »Bog si bo preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin.« In šla sta oba skupaj.
Prišla sta na kraj, o katerem mu je Bog rekel. Tam je Abraham sezidal oltar in razlóžil drva. Zvezal je svojega sina Izaka in ga polóžil na oltar na drva. Potem je Abraham stegnil svojo roko in zgrabil nož, da bi zaklal svojega sina. Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes in rekel: »Abraham, Abraham!« Odgovóril je: »Tukaj sem.« In je rekel: »Ne steguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina. Zato je Abraham tisti kraj imenoval ›Gospod bo preskrbel‹, kakor pravijo danes: ›Na gori Gospodovi bo preskrbljeno.‹
Gospodov angel je drugič poklical Abrahama iz nebes in rekel: »Prisegel sem pri sebi, govorí Gospod: Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslôvil in silno namnóžil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morski obali. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.«]
[Izraelovi sinovi so šli po suhem sredi morja
Tiste dni je Gospod rekel Mojzesu: »Kaj vpiješ k meni? Ukaži Izraelovim sinovom, naj se odpravijo! Ti pa povzdigni palico in stegni roko nad morje in ga razdêli, da bodo šli Izraelovi sinovi po suhem sredi morja! In jaz bom zakrknil sŕca Egipčanom, da pojdejo za njimi. Potem bom pokazal svoje veličastvo nad faraonom in vso njegovo vojsko, nad njegovimi vozovi in konjeniki. Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko pokažem svoje veličastvo nad faraonom, nad njegovimi vozovi in konjeniki.« Tedaj se je premaknil Božji angel, ki je hodil pred Izraelovo vojsko, in se postavil za njimi. In premaknil se je oblačni steber, ki je bil pred njimi, in se postavil za njimi. Tako je prišel med egiptovsko in izraelsko vojsko. Bil je oblak in temà, vendar se je svetlikalo v noči, in vso noč se niso približali drug drugemu.
Tedaj je Mojzes stegnil roko nad mórje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je narédil suho zemljo. In vode so se razdelile. Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Egipčani so jih zasledovali in šli za njimi v sredo morja, vsi faraonovi konji, njegovi vozovi in konjeniki. Ob jutranji straži je Gospod v ognjenem in oblačnem stebru pogledal na egiptovsko vojsko in jo zbegal. Zaviral je kolesa njihovih voz in jim tako oteževal vožnjo. Tedaj so Egipčani rekli: »Bežimo pred Izraelom, kajti Gospod se bojuje zanje proti Egipčanom!«
Potem je Gospod rekel Mojzesu: »Stegni roko nad mórje, da se vode vrnejo na Egipčane, na njihove vozove in konjenike.« Mojzes je stegnil roko nad morje in morje se je ob jutranji zori vrnilo na svoje navadno mesto, medtem ko so Egipčani bežali proti njemu. Tako je Gospod pognal Egipčane v sredo morja. Vode so se vrnile in zagrníle vozove in konjenike in vso faraonovo vojsko, ki je prišla za njimi v morje. Niti eden izmed njih ni ostal. Izraelovi sinovi pa so šli po suhem sredi morja in vode so jim bile kakor zid na desni in levi. Tako je Gospod tisti dan rešil Izraelce iz rok Egipčanov in Izrael je videl Egipčane mrtve na morskem obrežju. Ko je Izrael videl mogočno roko, ki jo je Gospod pokazal nad Egipčani, se je ljudstvo zbalo Gospoda in zaupalo Gospodu in njegovemu služabniku Mojzesu. Tedaj so Mojzes in Izraelovi sinovi peli Gospodu tole pesem.]
[Z večnim usmiljenjem se te je usmilil Gospod, tvoj Odrešenik
Tvoj gospodar je tvoj stvarnik, njegovo ime je Gospod nad vojskámi. Tvoj odkupitelj je Sveti Izraelov, imenuje se Bog vse zemlje. Da, kakor ženo, ki je zapuščena in v duši žalostna, te je Gospod poklical, kakor ženo iz mladosti, ki je zavržena, govorí tvoj Bog. »Za kratek čas sem te zapustil, a z velikim usmiljenjem te zberem. V izbruhu gneva sem za hip zakril svoj obraz pred teboj, a z večno ljubeznijo se te usmilim,« govorí Gospod, tvoj odkupitelj.
»Ta čas je zame, kakor so bili Nóetovi dnevi: kot sem prisegel, da Nóetove vode ne bodo več preplavile zemlje, tako prisegam, da se ne bom več jezil nad teboj in ti ne bom več grozil. Kajti gore se bodo premaknile in griči omajali, moja milost pa se ne bo odmakníla od tebe in moja zaveza miru se ne bo omájala,« pravi tvoj usmiljeni, Gospod. »O uboga, razmršena, nikoli potolažena! Glej, sam bom položil na malto tvoje kamne, uteméljil te bom s safíri. Postavil ti bom nadzidke iz rubínov, tvoja vrata iz ognjéncev in vso tvojo ograjo iz žlahtnih kamnov. Vsi tvoji sinovi bodo Gospodovi učenci in velik bo mir tvojih sinov. Utrjena boš v pravičnosti: daleč boš od zatiranja, ne boš se ga več bala, daleč boš od pogube, ne bo se ti več približala.«]
[Novo življenje in večna zaveza
To govorí Gospod: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko! Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte, poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša. Nagníte svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcépil vam bom večno zavezo, Davidove dobrote, ki so zanesljive. Glej, za pričo narodom sem ga postavil, za voditelja in zapovedníka narodom. Glej, narode, ki jih ne poznaš, boš poklical, in narodi, ki te ne poznajo, bodo prihiteli k tebi, zaradi Gospoda, tvojega Boga, in zaradi Svetega Izraelovega, ki te je poveličal.
Iščite Gospoda, dokler se daje najti, kličite ga, dokler je blizu! Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, da se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ki je velik v odpuščanju. Kajti moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota,« govorí Gospod.
»Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moja pota nad vašimi póti in moje misli nad vašimi mislimi. Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napójil zemljo, jo narédil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.«]
[Božja modrost vodi k slavi
Poslušaj, Izrael, zapovedi življenja, prisluhnite, da se naučite preudarnosti! Zakaj, Izrael, zakaj si v deželi sovražnikov, zakaj si se postaral v tujini? Zakaj si se omadeževal z mrliči, zakaj si prištet med tiste, ki so v podzemlju? Zapústil si vir modrosti. Če bi hodil po Božji poti, bi vekomaj prebival v miru. Pouči se, kje je preudarnost, kje moč in kje pamet, da obenem spoznaš, kje je dolgo in pravo življenje, kje luč za oči in mir. Kdo je našel njen kraj? Kdo je stopil v njene zakladnice?
Toda on, ki vse ve, jo pozna, odkril jo je s svojo pametjo; on, ki je uteméljil zemljo za vekomaj, jo je napolnil s štirinožnimi živalmi; on, ki pošilja luč in ta odide, ki jo pokliče nazaj in mu je s trepétom pokorna. Zvezde sijejo na svojih stražarskih mestih in se veselijo; pokliče jih, in mu odgovorijo: »Tukaj smo,« in z veseljem svetijo zanj, ki jih je narédil. To je naš Bog, drugega z njim ne moremo primerjati. On je iznašel vse poti vednosti in jo je dal Jakobu, svojemu služabniku, Izraelu, svojemu ljubemu. Nato se je prikazala na zemlji in je prebivala med ljudmi. To je knjiga Božjih zapovedi, postava, ki biva vekomaj, vsi, ki se je držijo, bodo živeli, tisti pa, ki jo zapustijo, bodo umrli.
Spreobrni se, Jakob, in se je oklêni, hôdi proti sijaju vpričo njene luči. Ne daj svoje slave drugemu, ne svoje prednosti tujemu narodu. Blagor nam, Izrael, ker vemo, kaj je Bogu všeč.]
[Izlil bom na vas čisto vodo in dal vam bom novo srce
Prišla mi je Gospodova beseda, rekoč: »Sin človekov, ko je Izraelova hiša še prebivala na svoji zemlji, so jo oskrunjali s svojim ravnanjem in s svojimi deli. Tedaj sem izlil svoj srd nanje zaradi krvi, ki so jo prelili v deželi, in zaradi malikov, s katerimi so jo oskrúnili. Razkrópil sem jih med narode in razsejani so bili po deželah; po njihovem ravnanju in po njihovih delih sem jih sodil. Ko pa so prišli k narodom, so, kamor koli so prišli, oskrunili moje sveto ime, ker so o njih govorili: ›Gospodovo ljudstvo so, pa so morali oditi iz svoje dežele.‹ Tedaj mi je bilo žal mojega svetega imena, ki ga je Izraelova hiša oskrunila med narodi, kamor je prišla.
Zato reci Izraelovi hiši: ›Tako govorí Gospod Bog: Ne bom posegel zaradi vas, Izraelova hiša, temveč zaradi svojega svetega imena, ki ste ga oskrunili med narodi, kamor ste prišli. Svoje véliko ime, ki je bilo oskrunjeno pri narodih in ste ga oskrunili med njimi, bom posvétil. Tedaj bodo narodi spoznali, da sem jaz Gospod,‹ govorí Gospod Bog, ›ko se bom v njihovih očeh izkazal svetega med vami. Vzamem vas izmed narodov, vas zberem iz vseh dežel in vas spet pripeljem v vašo deželo. Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha položim v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo nótranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih spolnjevali. Prebivali boste v deželi, ki sem jo dal vašim očetom, in boste moje ljudstvo in jaz bom vaš Bog.‹«]
[Od mrtvih vstali Kristus ne umrje več
Bratje in sestre, vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, smo bili krščeni v njegovo smrt. S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopíli na pot novega življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.
Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kdor je namreč umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živí, živí Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.]
Psalm ((1. psalm) Ps 104,1-2.5-6.10.12-14.24.35 (2. psalm) Ps 16,5.8-11; (3. psalm) 2 Mz 15,1-6.17-18; (4. psalm) Ps 30,2.4-6.11-13; (5. psalm) Iz 12,2-6; (6. psalm) Ps 19,8-11; (7. psalm) Ps 42,3.5; 43,3.4 (8. psalm) Ps 118,1-2.16-17.22-23)
Odpev: Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
[Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Slávi, moja duša, Gospoda.
Gospod, moj Bog, zelo si velik,
veličastvo in sijaj si oblekel.
Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Zemljo si postavil na njene temelje,
da se na veke vekov ne bo majála.
Z oceanom si jo pokril kakor z obleko,
nad gorami so stale vode.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Studence pošiljaš v potoke,
ki tečejo med gorami.
Ob njih prebivajo ptice pod nebom,
oglašajo se iz vejevja.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Iz svojih gornjih sob napajaš gore,
s sadom tvojih del se nasičuje zemlja.
Za živino pustiš poganjati travo,
rastlinje daješ govedu, ki pomaga človeku.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
O Gospod, kako številna so tvoja dela,
vsa si narédil z modrostjo,
zemlja je polna bitij, ki si jih ustvaril.
Slávi, moja duša, Gospoda.]
[Varuj me, o Bog, saj se k tebi zatekam.
Gospod, ti si delež moje dediščine in moja čaša,
ti imaš v rokah mojo usodo.
Vedno imam pred očmi Gospoda;
ker je na moji desnici, ne bom omahnil.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Zato se moje srce veseli, moja duša se raduje;
tudi moje telo bo prebivalo varno.
Zakaj moje duše ne boš prepústil podzemlju,
svojemu zvestemu ne boš dal videti trohnobe.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Daješ mi spoznati pot življenja,
polnost veselja pred tvojim obličjem,
večne radosti na tvoji desnici,
večne radosti na tvoji desnici.]
[Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen.
Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen;
konja in jezdeca je treščil v morje.
Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev.
To je moj Bog, zato ga bom hvalil.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Gospod je bojevnik;
Gospod se imenuje.
Faraonove vozove in njegovo vojsko je pahnil v morje;
njegovi izbrani častniki so utonili v Rdečem morju.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Zagrnili so jih valovi;
potopili so se v globočino kakor kamen.
Tvoja desnica, Gospod, se od moči sveti,
tvoja desnica, Gospod, drobi sovražnika.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Popêljal jih boš in zasádil na svoji dedni gori,
na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil sebi,
v svetišču, Gospod, ki so ga postavile tvoje roke.
Gospod kraljuje na vekov veke.]
[Gospod, slavil te bom, ker si me rešil.
Gospod, slavil te bom, ker si me rešil
in nisi pustil, da bi se moji sovražniki veselili nad mano.
Gospod, iz podzemlja si potegnil mojo dušo,
ožívíl si me, zato se nisem z drugimi pogreznil v jamo.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Pojte Gospodu, njegovi zvesti,
slavite spomin njegove svetosti!
Zakaj njegova jeza traja le trenutek,
njegova dobrohotnost vse življenje.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Poslušaj, Gospod, izkaži mi milost,
Gospod, pomočnik mi bodi!
Moje žalovanje si mi spremenil v rajanje,
Gospod, moj Bog, na veke te bom hvalil.]
[Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.
Glej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim,
kajti Gospod Bog je moja moč in moja pesem,
bil je moja rešitev.
Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Tisti dan boste rekli:
Zahvaljujte se Gospodu, njegovo ime kličite,
oznanjajte med narodi njegova dela,
razglašajte, da je njegovo ime vzvišeno.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Pojte Gospodu, ker je stóril velika dela,
naj bodo znana po vsej zemlji.
Zakliči ti in zavriskaj, ki prebivaš na Sionu,
ker je velik v tvoji sredi Sveti Izraelov.]
[Gospod, ti imaš besede večnega življenja.
Gospodova postava je popolna,
poživlja dušo;
Gospodovo pričevanje je zanesljivo,
nevednega dela modrega.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Gospodovi ukazi so pravi,
razveseljujejo sŕca;
Gospodova zapoved je jasna,
razsvetljuje poglede.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Gospodov strah je brez madeža,
ostaja na veke;
Gospodove sodbe so resnica,
vse so pravične.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Bolj kakor zlato so zaželene,
bolj kakor čistega zlata obilje;
bolj kakor med so sladke,
bolj kakor med iz satovja.]
[O Bog, moja duša hrepeni po tebi.
Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu.
Kdaj bom prišel in se pokazal pred Božjim obličjem?
Stopal sem z množico, da bi prišel do Božje hiše
med vriskanjem in hvalo praznične množice.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Pošlji svojo luč in svojo zvestobo,
da me vodita;
me pripeljeta k tvoji sveti gori,
v tvoje bivališče.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Stopil bom k Božjemu oltarju,
k Bogu mojega veselja in moje radosti.
O Bog, moj Bog, hvalil te bom,
igral ti bom na citre.]
[Aleluja. Aleluja. Aleluja.
Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober,
vekomaj traja njegova dobrota.
Naj vendar reče Izrael:
»Vekomaj traja njegova dobrota.«
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Gospodova desnica me je dvignila,
Gospodova desnica je mogočno delovala.
Ne bom umrl, ampak žível,
pripovedoval bom o Gospodovih delih.
Pošlji svojega Duha in prenôvi obličje zemlje.
Kamen, ki so ga zidarji zavrgli,
je postal vogelni kamen.
To je Gospodovo delo,
v naših očeh je čudovito.]
2. berilo (Rim 6,3-11)
Bratje in sestre, vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, smo bili krščeni v njegovo smrt. S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopíli na pot novega življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.
Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu. Kdor je namreč umrl, je opravičen greha. Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli, saj vemo, da Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živí, živí Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.
Evangelij (Mt 28,1-10)
Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«
Österreich