Glasovi svetov

Pogovor s psihiatrinjo Tino Šubic Metlikovič.Generalizirana anksiozna motnja je najpogostejša anksiozna motnja – zaznamujejo jo stalna zaskrbljenost, napetost in občutek, da skrbi nikoli ne utihnejo. V oddaji Glasovi svetov predstavljamo zgodbo 30-letne pacientke, ki je zaradi hude tesnobe prvič poiskala pomoč v urgentni psihiatrični ambulanti. Njeno pot zdravljenja in okrevanja pojasnjuje psihiatrinja Tina Šubic Metlikovič iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Kako se motnja razvije, kaj je zanjo značilno, kakšna je najbolj učinkovita terapija in kako si lahko človek sčasoma ponovno uredi življenje?

Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).

Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.

Pomoč v primeru duševne stiske TUKAJ

Nacionalni program duševnega zdravja (MIRA) TUKAJ

Psihiatrična bolnišnica Begunje TUKAJ

Foto: Tina Šubic Metlikovič/ Osebni arhiv Tine Šubic Metlikovič

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojneKomaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Louis Adamič in Tito leta 1949

Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.

Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?Ker se svet neverjetno hitro spreminja, si seveda ni prav lahko predstavljati, kako bomo živeli čez nekaj desetletij. Pa vendar se številnim, ki so v zadnjih desetih, petnajstih letih obiskali katero izmed večmilijonskih metropol vzhodne Azije, zdi, da so podobo časov, ki šele prihajajo, pravzaprav že uzrli. Hiperkinetična, propulzivna mesta, kot so Tokio in Osaka, Seul in Pusan, Peking in Šanghaj, Shenzhen in Chonqing, Tajpej in Singapur, namreč preveva naravnost futuristična atmosfera – pa naj gre za gradnjo novih, drzno načrtovanih poslovnih stolpnic, nakupovalnih in zabaviščnih središč, industrijskih parkov, mostov, pristanišč ter stanovanjskih četrti; za širitev in z novimi, pametnimi tehnologijami podprto optimiziranje ključne urbane infrastrukture od kanalizacije prek večnadstropnih avtocest do podzemne železnice; ali, čisto preprosto, za neonsko bleščavo nočnih ulic.

Seveda pa vse to še ne pomeni, da se velemesta vzhodne in jugovzhodne Azije ne soočajo z nekaterimi težavami. Skokovita rast prebivalstva, ki jo spremlja rahljanje tradicionalnih družbenih vezi, prilagajanje urbane krajine vremenskim ekstremom, ki jih s seboj prinaša globalno segrevanje, pa nove oblike dela in proizvodnje, nove oblike potrošnje in zabave, novi življenjski slogi – vse to predstavlja izziv, s katerim se morajo državne in mestne oblasti ter lokalne skupnosti v urbanih metropolah vzdolž pacifiških obal Azije zdaj soočati.

Kako probleme rešujejo in kakšne recepte za urbano življenje v 21. stoletju posredno ponujajo preostalemu svetu, smo ugotavljali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili urbanega sociologa, dr. Blaža Križnika. Naš gost je vrsto let živel v Južni Koreji in delal na tamkajšnjih univerzah, nazadnje na Podiplomski šoli za urbane študije Univerze Hanyang v Seulu, zdaj, po povratku v domovino, pa predava na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, kjer vodi raziskovalni projekt CASIE. V tem kontekstu ga zaposluje vprašanje, kako se običajni meščani in meščanke sodobnih vzhodnoazijskih velemest povezujejo, da bi – tako rekoč od spodaj navzgor – pripomogli k oblikovanju take urbane krajine, ki človeku navsezadnje omogoča zdravo, kreativno in izpolnjujoče življenje.


Foto: večerna panorama Seula (Joon Kyu Park / Wikipedia)

Namesto da zgodovino delimo na različna področja (kot so politika, gospodarstvo, kultura in socialna zgodovina), jo raje preučujmo celostno. Le tako bomo lažje razumeli, zakaj so pri intelektualnih delih nesorazmernosti pri tem, kakšen je bil prispevek moških in kakšen žensk. Zgodovinarka dr. Manca G. Renko se v svojem projektu, imenovanem WILA19-91 in ki ga izvaja na Univerzi na Dunaju, ukvarja s tem, kako so bile številne ženske spregledane ravno zaradi raziskovalne omejenosti, ko se pri intelektualni zgodovini ni upoštevalo zgodovine dela. S to okoliščino lahko tudi lažje pojasnimo, zakaj se žensk in njihovega intelektualnega prispevka pogosto ni cenilo v času njihovega življenja ali celo pozneje na časovni premici. Kako so se – zgodovinsko gledano – postopno odpirala karierna, intelektualna, umetniška vrata za ženske v širšem slovenskem prostoru od začetka 20. stoletja?

Gostja: dr. Manca G. Renko

Foto: Posavski muzej Brežice (fotografija prikazuje posavsko šiviljsko mojstrico Valerco – Valerijo Auguštin, pri kateri se je šiviljske obrti učilo veliko deklet; ob sebi je hkrati imela od 4 do 6 vajenk in pomočnic)

Hrana ni samo življenjska nuja, hrana je antropologija. Zadovoljuje, vsaj zdi se tako, toliko človekovih potreb, hrepenenj, izraža najbolj intimen pogled na svet in njen simbolni pomen krepko presega njeno praktično vrednost – da nahrani lakoto telesa.
O hrani je toliko govora, mnogi v svetu živimo v dobi preobilja, a naše prehranske navade v hektiki večopravilnostnega vsakdana in poplavi informacij postajajo vse bolj siromašne. In s tem tudi naše prehranske izbire in posledično - kakovost življenja.
V tokratnih Glasovih svetov smo spregovorili o temeljih prehranjevanja, ki nas lahko opolnomočijo, za začetek pa vsaj ustrezneje ali pa dodatno informirajo.
Gost avtorice in voditeljice oddaje Liane Buršič je Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetka Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce.