Glasovi svetov

Ali je mogoče ohraniti mladostno odprtost, ne da bi se izognili odgovornosti odraslega življenja? Ali je odločitev za eno pot nujno tudi odpoved drugim možnostim? Kdaj svoboda postane pravzaprav beg pred življenjem?Kaj pomeni biti odrasel? Ali je odraslost predvsem odpoved svobodi, številnim možnostim, zanikanje odgovornosti? Ali pa se prava svoboda začne šele takrat, ko znamo sprejeti omejitve in se za nekaj odločiti? Švicarska analitičarka Marie-Louise von Franz je v knjigi Puer aeternus oziroma Večni mladenič opisala človeka, ki se težko poslovi od mladosti, od neskončnih možnosti in svobode. Kaj lahko ta več kot šestdeset let stara knjiga pove današnjemu človeku? In kdaj je ohranjanje »otroka v sebi« nekaj dragocenega; kdaj pa postane način, kako se izognemo odgovornosti?

O puer aeternusu, nezavednem, svobodi, odraslosti in odnosih s prof. dr. Vesno Švab, psihiatrinjo, psihoterapevtko in profesorico, ki je k drugi slovenski izdaji knjige Puer aeternus avtorice Marie-Louise von Franz (Umco 2022) napisala spremno besedo.

Foto: Slika je simbolična/ Pixabay

Čeprav je Mao, ki je deželi na oni strani velikega zidu vladal med letoma 1949 in 1976, odgovoren za trpljenje in smrt milijonov Kitajk in Kitajcev, v svoji domovini vendarle velja za nespornega junaka. Zakaj?9. septembra 1976, pred pol stoletja torej, je v Pekingu umrl Mao Zedong. Komunistični politik, ki se je rodil decembra leta 1893 na podeželju v južni provinci Hunan, se je v kitajsko zgodovino z velikimi pismenkami vpisal najpozneje 1. oktobra leta 1949, ko je na pekinškem Trgu nebeškega miru razglasil ustanovitev Ljudske republike Kitajske. No, tej, ljudski Kitajski je Mao potem tudi načeloval naslednjih 27 let in bil neposredno odgovoren za osupljiv niz napak, katastrof in zločinov – od zatrtja kampanje stotih cvetov, ki naj bi sicer spodbujala javno izražanje kritičnih mnenj in pripomb, prek t. i. velikega skoka naprej, poizkusa hitre industrializacije dežele na oni strani velikega zidu, poizkusa, ki se je iztekel v naravnost apokaliptično lakoto, do velike kulturne revolucije, med katero so mladi rdeči gardisti z Maovo rdečo knjižico v rokah uničili na tisoče templjev, palač in drugih vidnih simbolov kitajske starodavne civilizacije. Človeška življenja, ki so bila med vsemi temi brutalnimi pretresi izgubljena, lahko štejemo v desetinah milijonov, preživeli pa najbrž še danes živijo z globoko travmatičnimi spomini na Maovih 27 let na oblasti.

In vendar ni dvoma – Mao Zedong je na Kitajskem danes junak. Njegovi portreti in kipi krasijo pisarne in mestne trge od ruske do vietnamske meje, Komunistična partija pa je njegovo zgodovinsko vlogo že pred časom uradno ovrednotila takole: Mao naj bi sicer res bil 30 odstotkov slab, a bil naj bi tudi 70 odstotkov dober. Ob tej partijski igri procentov je kaj lahko zamahniti z roko, češ cenena propaganda oblastnikov, a če to storimo, se slej ko prej prikrajšamo za širše razumevanje novejše kitajske zgodovine, razumevanje, ki bi nam utegnilo še kako priti zdaj, ko je Ljudska republika drugo gospodarstvo sveta in ko očitno tudi že precej uspešno tekmuje z Združenimi državami Amerike za položaj svetovne velesile številka ena.

Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kaj partija pa tudi milijoni navadnih Kitajk in Kitajcev Mao Zedongu štejejo v dobro in zakaj naj bi to dobro vendarle odtehtalo vse trpljenje in vse smrti, za katere je odgovoren? – Odgovor na to zagatno vprašanje nam je pomagala iskati dr. Maja Veselič, sinologinja in predavateljica na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.


Foto: propagandni plakat z Maovo podobo, razstavljen v Anrenu v tamkajšnjem Muzeju značk, ur in pečatov iz rdeče dobe (Goran Dekleva)

Koliko je v sodobni družbi, ki se večinoma ukvarja s hiperprodukcijo, tako dela kot užitka, tudi strahu, sploh časa za razmislek, za notranji dialog o minevanju, o smrti. O nečem tako neizogibno življenjskem in gotovem. Velikokrat mi pride na misel izjava ameriškega režiserja Woodyja Allena, ki jo je seveda začinil s svojim značilnim črnim humorjem, ko je rekel: »Ne bojim se smrti, samo nočem biti zraven, ko se bo to zgodilo.« Ampak dokončnost, vsaj zemeljska dokončnost v telesu, izgube bližnjih oseb sploh, so ene najtežjih preizkušenj v življenju. Še posebej pa je težko, če izguba doleti otroka ali mladostnika. Smrt starša, sorojenca, starega starša ali druge pomembne osebe, pogosto globoko zareže v otrokovo doživljanje sveta, njegov občutek varnosti in vsakodnevno bivanje.
Šola je vse pogosteje otrokov drugi dom, zato postane pomemben prostor, kjer otrok s svojo bolečino ne bi smel ostati sam. Učitelji, svetovalni delavci in drugi strokovni sodelavci se ob takšnih situacijah pogosto znajdejo pred zahtevnim vprašanjem: kako k otroku pristopiti varno, spoštljivo in podporno?
Zato je nastal priročnik za učitelje in strokovne delavce, kot podpora otrokom in mladostnikom v času žalovanja – Ko bolečina pride v razred, njegova avtorja pa sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov.

Miha Zimšek – sodelavec na programih Slovenskega društva Hospic. Deluje na odboru Murska Sobota kot koordinator spremljanja in vseh ostalih programih ter aktivnostih društva. Pri društvu je 17 let, od tega je bil 10 let prostovoljec. Je tudi vodja programa žalovanje otrok in mladostnikov, kamor sodi tudi tabor Levjesrčni
Rok Kuralt - strokovni delavec na območnem odboru Ljubljana Slovenskega društva Hospic, 7 let je bil tudi prostovoljec

Ljubljana potrebuje več programov za brezdomne uporabnike in uporabnice drog.Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani letos obeležujejo 20-letnico delovanja Centra za študij drog in zasvojenosti. Konec junija so ob tej priložnosti pripravili posvet. Srečanje je bilo namenjeno pomembni in aktualni temi zmanjševanja škode na področju uporabe drog in drugih zasvojenosti ter refleksiji preteklosti in izkušenj, ki so nastale na tem področju od devetdesetih let preteklega stoletja dalje, so zapisali v vabilu na posvet. O problematiki drog, zasvojenosti in brezdomstva se bomo v tokratni oddaji pogovarjali s strokovnjakinjama. To sta doktorica Vera Grebenc in doktorica Amra Šabić. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.

Letošnja poletna sezona je bila znova tudi sezona gozdnih požarov in zdi se, da gre za trend, ki postaja vse pogostejši. Konec koncev zdaj že skoraj vsako leto zabeležimo nov globalni temperaturni rekord in vsi kazalniki kažejo, da tudi tokrat ne bo nič drugače.Kako se torej na vse bolj vročem planetu spreminjajo gozdovi in v kolikšni meri se sploh lahko prilagajajo nenehnemu dvigovanju temperatur? Kakšni bodo čez nekaj let ali desetletij, ko se nam, ob različnih možnih podnebnih scenarijih, obetajo le še mnogo bolj neprijazne razmere? To so vprašanja, na katera bodo v Glasovih svetov odgovarjali klimatologinja mag. Mojca Dolinar, vodja Urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo na Agenciji za okolje; prof. dr. Robert Brus z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani ter dr. Andreja Nève Repe z Zavoda za gozdove.
Foto: Avgust 2026 v Bohinjski dolini, avtor fotografije Primož Šenk, Zavod za gozdove