Glasovi svetov

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti.
Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine, temveč kot njen sestavni del. Njihova pripovedna strategija je bila v veliki meri pogojena s kontekstom nastajanja historiografije kot posebnega rimskega žanra, ki je šele oblikoval svoje metode, cilje in meje. V tem okviru se raba mita kaže kot zavestno uporabljeno konstruktivno orodje, s katerim so zgodovinarji osmišljali preteklost, utrjevali identiteto skupnosti ter hkrati reflektirali njene notranje napetosti. Tako miti niso zgolj neresnične zgodbe, ampak pomemben način razumevanja sveta, ki prepleta simbolno, družbeno in zgodovinsko raven ter razkriva globlje strukture človeških skupnosti – tako v preteklosti kot v sedanjosti.

O tem je bilo govora tudi na letošnjem 17. Grošljevem simpoziju:
Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne, ki je potekal v sodelovanju Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, nanašal pa se je na vsebino monografije o zgodovini Rima Od ustanovitve mesta, delo rimskega zgodovinarja Tita Livija.

sogovornik: sociolog dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta (Univerza v Ljubljani)

Fotografija: Oltar, posvečen Marsu (božanskemu očetu Romulusa in Remusa) in Veneri (njuni božanski prednici), prikazuje elemente njune legende. Spodaj sta upodobljena bog Tiberinus ("oče Tibere") ter dojenčka dvojčka, ki ju doji volkulja. Na levi sta jastreba in Palatinski grič. (Ostia, danes Palazzo Massimo alle Terme)

Vir: Wikipedia

Po prvi svetovni vojni se je praznovanje materinskega dneva razširilo iz Združenih držav Amerike v Evropo, kjer se datum dne, posvečenega materam, razlikuje od države do države. V Sloveniji pa ga zaznamujemo na današnji dan, 25. marca. Nekaj statistike o materah v Sloveniji. Več kot polovica jih ima dva otroka, dobra četrtina enega, 15 odstotkov ima tri otroke, med ženskami, starejšimi od 15 let, pa jih skoraj četrtina nima otrok. Matere pri nas so v primerjavi z drugimi evropskimi državami nadpovprečno zaposlene. V starostni skupini od 18 do 64 let je stopnja delovne aktivnosti mater z dvema otrokoma leta 2023 v Sloveniji znašala 86,2 odstotka višja je bila le na Švedskem. Med materami s tremi otroki ali več pa je bila 77,5-odstotna, kar je Slovenijo prav tako uvrščalo visoko, na 4. mesto, povprečje v EU je 56,8 odstotka. Družina, ki jo sestavljata dva starša različnih spolov in otroci, je le ena od oblik družinskega življenja v sodobni družbi, tretjina vseh družin v Sloveniji so enostarševske družine, med njimi je mater z otroki 80 odstotkov.
Materinstvo se je v minulem stoletju močno spremenilo, izzivi so zelo raznoliki, to heterogenost pa redko naslavljajo tako medijske reprezentacije mater in materinjenja kot iz njih izhajajoči družbeni pritiski po doseganju ideala »prave« matere. Več o tem z gostjama v studiu. Z URško Henigman sta se pogovarjali Anja Tekavčič, predsednica društva Socialnih delavk in delavcev in kulturologinja Teja Kosi, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Pogovor s psihiatrinjo Tino Šubic Metlikovič.Generalizirana anksiozna motnja je najpogostejša anksiozna motnja – zaznamujejo jo stalna zaskrbljenost, napetost in občutek, da skrbi nikoli ne utihnejo. V oddaji Glasovi svetov predstavljamo zgodbo 30-letne pacientke, ki je zaradi hude tesnobe prvič poiskala pomoč v urgentni psihiatrični ambulanti. Njeno pot zdravljenja in okrevanja pojasnjuje psihiatrinja Tina Šubic Metlikovič iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Kako se motnja razvije, kaj je zanjo značilno, kakšna je najbolj učinkovita terapija in kako si lahko človek sčasoma ponovno uredi življenje?

Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj).

Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen.

Pomoč v primeru duševne stiske TUKAJ

Nacionalni program duševnega zdravja (MIRA) TUKAJ

Psihiatrična bolnišnica Begunje TUKAJ

Foto: Tina Šubic Metlikovič/ Osebni arhiv Tine Šubic Metlikovič

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojneKomaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Louis Adamič in Tito leta 1949

Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.

Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?Ker se svet neverjetno hitro spreminja, si seveda ni prav lahko predstavljati, kako bomo živeli čez nekaj desetletij. Pa vendar se številnim, ki so v zadnjih desetih, petnajstih letih obiskali katero izmed večmilijonskih metropol vzhodne Azije, zdi, da so podobo časov, ki šele prihajajo, pravzaprav že uzrli. Hiperkinetična, propulzivna mesta, kot so Tokio in Osaka, Seul in Pusan, Peking in Šanghaj, Shenzhen in Chonqing, Tajpej in Singapur, namreč preveva naravnost futuristična atmosfera – pa naj gre za gradnjo novih, drzno načrtovanih poslovnih stolpnic, nakupovalnih in zabaviščnih središč, industrijskih parkov, mostov, pristanišč ter stanovanjskih četrti; za širitev in z novimi, pametnimi tehnologijami podprto optimiziranje ključne urbane infrastrukture od kanalizacije prek večnadstropnih avtocest do podzemne železnice; ali, čisto preprosto, za neonsko bleščavo nočnih ulic.

Seveda pa vse to še ne pomeni, da se velemesta vzhodne in jugovzhodne Azije ne soočajo z nekaterimi težavami. Skokovita rast prebivalstva, ki jo spremlja rahljanje tradicionalnih družbenih vezi, prilagajanje urbane krajine vremenskim ekstremom, ki jih s seboj prinaša globalno segrevanje, pa nove oblike dela in proizvodnje, nove oblike potrošnje in zabave, novi življenjski slogi – vse to predstavlja izziv, s katerim se morajo državne in mestne oblasti ter lokalne skupnosti v urbanih metropolah vzdolž pacifiških obal Azije zdaj soočati.

Kako probleme rešujejo in kakšne recepte za urbano življenje v 21. stoletju posredno ponujajo preostalemu svetu, smo ugotavljali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili urbanega sociologa, dr. Blaža Križnika. Naš gost je vrsto let živel v Južni Koreji in delal na tamkajšnjih univerzah, nazadnje na Podiplomski šoli za urbane študije Univerze Hanyang v Seulu, zdaj, po povratku v domovino, pa predava na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, kjer vodi raziskovalni projekt CASIE. V tem kontekstu ga zaposluje vprašanje, kako se običajni meščani in meščanke sodobnih vzhodnoazijskih velemest povezujejo, da bi – tako rekoč od spodaj navzgor – pripomogli k oblikovanju take urbane krajine, ki človeku navsezadnje omogoča zdravo, kreativno in izpolnjujoče življenje.


Foto: večerna panorama Seula (Joon Kyu Park / Wikipedia)