Glasovi svetov

40 let od največje jedrske nesreče v svetovni zgodovini se sprašujemo, kakšne so bile njene družbeno-zgodovinske posledice in kako je bilo to nesrečo doživeti iz prve rokeŠestindvajsetega aprila 1986 nekaj pred poldrugo uro ponoči je eksplodiral reaktor černobilske nuklearne elektrarne na ozemlju današnje Ukrajine. Največja jedrska nesreča v zgodovini, od katere te dni mineva 40 let, je v ozračje sprostila 100 do 400-krat več radioaktivnega materiala od atomske bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, nepovratno je kontaminirala veliko območje v Ukrajini in Belorusiji, zaradi nje so morali preseliti okrog 300 tisoč ljudi, več kot pol milijona ljudi je nesrečo saniralo, številke umrlih zaradi posledic pa se še danes povečujejo. Če bi bili že ti grozljivi učinki dovolj, da bi se černobilska jedrska nesreča vpisala v zgodovino, pa je imel ta dogodek hkrati tudi velike politične in geopolitične posledice, saj je Sovjetski zvezi odvzel tako dobršno mero mednarodnega strahospoštovanja kot tudi notranje legitimnosti, zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov je zato večkrat celo izrazil mnenje, da je bila prav černobilska nesreča ključna za razpad te velike komunistične države, ki se je na katastrofo vsaj v prvi fazi izrazito slabo odzvala. V tokratnih Glasovih svetov bomo govorili o tem, kako je černobilska eksplozija spremenila Sovjetsko zvezo, kako je preoblikovala hladno vojno in svetovni odnos do jedrske energije, pa tudi o tem, kako je bilo to nesrečo dejansko doživeti iz sovjetskih republik, ki so bile najbolj prizadete. Gost v studiu, dr. družboslovnih znanosti, ekonomist in nekdanji diplomat Denis Mancevič namreč ni le poznavalec zgodovine in sedanjosti tega območja, ampak je kot otrok v Belorusiji s svojo družino nesrečo tudi doživel.

Vabljeni tudi k poslušanju oddaje Intelekta Kako je atomska bomba spremenila svet in oddaje Ars humana Sovjetski človek Svetlane Alkesijevič.

foto: Helikopter, ki prši tekočino za dekontaminacijo v bližini černobilskega reaktorja, 13. junij 1986, IAEA Imagebank / USFCRFC, Wikimedia Commons

Nemirni časi včasih porodijo res prelomne ideje. To vsekakor velja za zlato dobo kitajske filozofije, ki je bila obenem čas, ki so ga več stoletij določale nenehne vojne in spopadi. Morda so prav zato klasične kitajske miselne tradicije od konfucionizma do daoizma in moizma v številnih pogledih izrazito pacifistične.Ko danes pomislimo na Kitajsko, se nam najverjetneje že nariše podoba sodobne velesile. Podoba dežele modernih velemest, neskončnih, v svet odprtih pristanišč in robotiziranih tovarn, ki zmorejo zalagati cel planet z velikimi količinami vsega: od električnih avtomobilov, solarnih panelov, farmacevtskih izdelkov do seveda že pregovorne plastike v vseh mogočih oblikah. Zaradi svoje rastoče teže, ki jo ima tako z gospodarskega, geopolitičnega kot tudi vojaškega vidika, že kar nekaj časa velja za veliko tekmico Združenih držav Amerike. Zgodovina pa nas je že večkrat podučila, da so tovrstna tekmovanja med velesilami večinoma tudi odličen poligon za obsežne spopade in vojne; obenem nam sedanjost že nazorno kaže, da se je obdobje sorazmernega miru in stabilnosti v svetu zaključilo. Kako se bo torej Kitajska odzivala v novih kaotičnih časih, bo seveda zelo pomembno sooblikovalo svet in globalna razmerja moči v prihodnje. A pri tem ni pametno delati zaključkov, kakšni utegnejo biti ti odzivi, ne da bi vsaj v grobem poznali tisto miselno podlago, iz katere se ti premisleki napajajo. In ta podlaga je mnogo bolj razgibana in večplastna, kot si na zahodu običajno predstavljamo.


Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov odpravili v eno najbolj kaotičnih, burnih in z nenehnimi vojnami zaznamovanih obdobij kitajske zgodovine, ki je obenem tudi zlata doba kitajske filozofije. Podali smo se torej v čas, v katerem je nekje med 5. in 3. stoletjem pred našim štetjem vzniknila množica raznolikih idejnih tokov, ki so na različne načine in z različnimi intenzitetami pustili svojo sled v kitajski miselni tradiciji in ki nedvomno kažejo svoj vpliv tudi danes. A res številne med temi miselnimi strujami so bile - morda prav zato, ker so vzniknile sredi nenehnih vojn - izrazito pacifistično intonirane. Naj gre za konfuciansko filozofijo, ki je kasneje skozi večji del kitajske zgodovine tvorila osrednji temelj državne ideologije, ali za daoistično misel, katere vpliv je bil morda manj izpostavljen, a vendarle vseskozi močno prisoten, ali pa konec koncev za dolgo precej pozabljeno in na svoj način radikalno moistično filozofijo, v kateri lahko najdemo kar nekaj vzporednic s krščanstvom; kitajska idejna tradicija nam vsekakor ponuja marsikaj – tako smerokaze, ki nam lahko osvetlijo odločitve in ravnanje Kitajske danes, kot tudi, čisto preprosto, nova plodna izhodišča za razmišljanje o pogojih za mir v današnjih, znova nemirnih časih. Kitajskim tradicionalnim miselnim tokovom in zlasti njihovim pacifističnim poudarkom smo se posvetili v družbi sinologinje in filozofinje prof. dr. Jane Rošker za oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.


Foto: Žerjavi, ki nosijo srečo, Avtor: cesar Huizong, dinastija Severni Song, 12. stoletje, Wikipedia, javna last

Izseljevanje Slovencev v Nemčijo je na našem prostoru že desetletja tako močno prisotno, da verjetno tako rekoč vsakdo od nas pozna nekoga, ki je vsaj v določenem obdobju svojega življenja delal in živel v tej gospodarsko bolj razviti evropski državi. »Gastarbajterji«, ki so od konca šestdesetih let iz celotne Jugoslavije hodili delat v Nemčijo, so v naši družbi postali celo tako prisoten fenomen, da to nemško besedo danes uporabljamo kar za vsakega delavca na začasnem delu v tujini, vsaj kadar ta opravlja bolj fizična ali slabše plačana dela. Čeprav so verjetno prav v socialistični Jugoslaviji doživele višek, pa delovne migracije Slovencev v Nemčijo segajo že precej dlje v zgodovino, vsaj v konec 19. stoletja, ko so naši sorojaki polnili rudnike Porurja. V tokratnih Glasovih svetov se bomo skozi zgodovino slovenskih migracij v Nemčijo sprehodili ob delu nemškega zgodovinarja Rolfa Wörsdörferja, Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja": Migracije Slovencev v Nemčijo v 19. in 20. stoletju, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Sophia v sodelovanju z založbo ZRC. O tem, kakšno je bilo življenje naših rojakov v porurskih rudnikih, kdo se je v Nemčijo preseljeval po drugi svetovni vojni in kakšna je bila jugoslovanska gasterbajtarska priseljenska izkušnja bomo govorili z dr. Marino Lukšič Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Oddajo je pripavila Alja Zore.

foto: Izsek iz naslovnice knjige Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja"

Motivi mitov pogosto segajo v razlago nastanka krajev, mest in skupnosti, pri čemer se ne ustavijo zgolj pri enoznačnih razlagah izvora, temveč razkrivajo njihov dvopolni značaj. Arhetipska matrica, ki legitimira obstoj določene skupnosti, namreč hkrati pripoveduje o njeni notranji povezanosti in o napetostih, antagonizmih ter konfliktih. Ta načela dvojnosti in nasprotij niso omejena le na mitološko pripoved, temveč jih lahko prepoznamo tudi v dejanskem zgodovinskem procesu – v nastajanju, vzponih in propadih državnih tvorb ter v širši družbeni stvarnosti.
Miti in legende seveda ne predstavljajo resničnega poteka zgodovine, hkrati pa ne smemo spregledati problema nezanesljivosti ali pristranskosti samih zgodovinskih pripovedi, zgodovinska naracija namreč izbira le med variacijami najbolj verjetnih potekov zgodovinskih dogodkov. Vendar zgodnja rimska historiografija, zlasti dela prvih piscev, kažejo na odprt in vključujoč odnos do mitoloških zgodb. Ti avtorji mita niso nujno razumeli kot nasprotje zgodovine, temveč kot njen sestavni del. Njihova pripovedna strategija je bila v veliki meri pogojena s kontekstom nastajanja historiografije kot posebnega rimskega žanra, ki je šele oblikoval svoje metode, cilje in meje. V tem okviru se raba mita kaže kot zavestno uporabljeno konstruktivno orodje, s katerim so zgodovinarji osmišljali preteklost, utrjevali identiteto skupnosti ter hkrati reflektirali njene notranje napetosti. Tako miti niso zgolj neresnične zgodbe, ampak pomemben način razumevanja sveta, ki prepleta simbolno, družbeno in zgodovinsko raven ter razkriva globlje strukture človeških skupnosti – tako v preteklosti kot v sedanjosti.

O tem je bilo govora tudi na letošnjem 17. Grošljevem simpoziju:
Mitični in zgodovinski Rim do 2. punske vojne, ki je potekal v sodelovanju Društva za antične in humanistične študije Slovenije ter Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, nanašal pa se je na vsebino monografije o zgodovini Rima Od ustanovitve mesta, delo rimskega zgodovinarja Tita Livija.

sogovornik: sociolog dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta (Univerza v Ljubljani)

Fotografija: Oltar, posvečen Marsu (božanskemu očetu Romulusa in Remusa) in Veneri (njuni božanski prednici), prikazuje elemente njune legende. Spodaj sta upodobljena bog Tiberinus ("oče Tibere") ter dojenčka dvojčka, ki ju doji volkulja. Na levi sta jastreba in Palatinski grič. (Ostia, danes Palazzo Massimo alle Terme)

Vir: Wikipedia

Po prvi svetovni vojni se je praznovanje materinskega dneva razširilo iz Združenih držav Amerike v Evropo, kjer se datum dne, posvečenega materam, razlikuje od države do države. V Sloveniji pa ga zaznamujemo na današnji dan, 25. marca. Nekaj statistike o materah v Sloveniji. Več kot polovica jih ima dva otroka, dobra četrtina enega, 15 odstotkov ima tri otroke, med ženskami, starejšimi od 15 let, pa jih skoraj četrtina nima otrok. Matere pri nas so v primerjavi z drugimi evropskimi državami nadpovprečno zaposlene. V starostni skupini od 18 do 64 let je stopnja delovne aktivnosti mater z dvema otrokoma leta 2023 v Sloveniji znašala 86,2 odstotka višja je bila le na Švedskem. Med materami s tremi otroki ali več pa je bila 77,5-odstotna, kar je Slovenijo prav tako uvrščalo visoko, na 4. mesto, povprečje v EU je 56,8 odstotka. Družina, ki jo sestavljata dva starša različnih spolov in otroci, je le ena od oblik družinskega življenja v sodobni družbi, tretjina vseh družin v Sloveniji so enostarševske družine, med njimi je mater z otroki 80 odstotkov.
Materinstvo se je v minulem stoletju močno spremenilo, izzivi so zelo raznoliki, to heterogenost pa redko naslavljajo tako medijske reprezentacije mater in materinjenja kot iz njih izhajajoči družbeni pritiski po doseganju ideala »prave« matere. Več o tem z gostjama v studiu. Z URško Henigman sta se pogovarjali Anja Tekavčič, predsednica društva Socialnih delavk in delavcev in kulturologinja Teja Kosi, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.