Glasovi svetov

Paradoks našega časa je očiten. Nikoli v zgodovini nismo imeli dostopa do toliko znanja. Z nekaj dotiki telefonskega zaslona lahko pridobimo skoraj vse informacije sveta. Znamo preučevati, primerjati, predvideti in optimizirati. In vendar vse več ljudi ne ve, kaj je resnično prav zanje, dobro zanje. Težko najdejo smisel. Izgubljeni so v hrupu sveta. Največja lakota našega časa ni še več informacij, je lakota po notranji skladnosti. Po sposobnosti, da sredi hrupa zunanjega sveta - slišimo sebe. Človek ne izgubi poti zato, ker ne bi vedel dovolj. Izgubi jo, ko preneha poslušati tisti del sebe, ki ve.
In človeštvo je ta del sebe, ki ve, že tisočletja povezovalo s srcem.
Govorimo, da nekaj v srcu vemo, da poslušamo srce, da nekaj naredimo z vsem srcem. Srce povezujemo z ljubeznijo, pogumom, sočutjem, resnico in notranjim vodstvom. Toda kaj to v resnici pomeni?
Kako razlikovati intuitivno vodstvo od strahu, želje, čustvenega impulza ali prepričanja? Kako ostati povezani s seboj, kadar smo pod pritiskom? Kako se pred pomembno odločitvijo premakniti iz notranjega kaosa v stanje, iz katerega vidimo širše in bolj jasno?
In predvsem: ali se tega lahko naučimo?
Za odgovore, uvide je bila tokrat z nami gostja:

- dr. Tanja Pia Metelko, doktorica znanosti, ustanoviteljica Mind & Heart Academy, certificirana trenerka HeartMath in metode NeuroChangeSolutions dr. Joeja Dispenze.
Za njo je več kot 20 let strokovnega dela, več kot 35.000 udeležencev in sodelovanje z več kot 300 organizacijami. S svojim pristopom povezuje znanost, razvoj človeških potencialov in modrost srca.

Kako so najbolj razvite kapitalistične sile s selitvijo proizvodnje na globlani jug preoblikovale svetovno gospodarstvo in izumile nove načine ekonomskega izkoriščanja najrevnejših državImperializem si praviloma predstavljamo v njegovi najbolj grobi in očitni obliki, kot vojaško, gospodarsko in politično prevlado močnejše države nad tujim območjem. Ta oblika podreditve seveda ni nikoli čisto izginila in morda celo znova postaja bolj aktualna. In vendar so najmočnejše svetovne sile skozi drugo polovico 20. stoletja, ko so se nekdanje kolonije evropskih sil eno za drugo osamosvojile, svojo moč začele uveljavljati predvsem na drugačne, bolj prikrite načine. Prav tej novi obliki podrejanja, ki se je razvila v 80-ih letih preteklega stoletja in se razrašča vse do danes, se bomo posvetili v tokratnih Glasovih svetov, in sicer ob delu Imperializem v 21. stoletju britanskega strokovnjaka za mednarodno politično ekonomijo Johna Smitha, ki je nedavno izšlo pri založbi Sophia. O tem, kako se je v preteklih desetletjih skozi globalizacijo preoblikovalo svetovno gospodarstvo, v kakšnih razmerah so izdelane naše majice in elektronske naprave ter zakaj tudi industrijski razvoj mnogim državam globalnega juga ni prinesel nič drugega kot naraščajoči delavski razred, ki v mizernih pogojih in brez vsakih pravic proizvaja poceni izdelke, bomo govorili s sociologom dr. Markom Kržanom in filozofom Jernejem Medenom. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Foto: Delavci v tekstilni tovarni v Bangladešu leta. 2011, izsek. Avtor: Tareq Salahuddin, CC BY 2.0

Zakaj se je nacistična Nemčija bojevala tudi po tem, ko je poleti ’44 postalo jasno, da je Tretji rajh vojno izgubil? In kako je mogoče, da je Hitlerjev režim na ozemljih pod svojim nadzorom lahko funkcioniral vse do konca?Decembra leta 1941, ko so Združene države Amerike z vsem svojim mogočnim industrijskim potencialom vstopile v vojno in ko je malodane istočasno Rdeča armada, ki bi po vseh izgubah, ki jih je bila utrpela tisto strašno poletje, pravzaprav že morala biti premagana, vendarle uspela ustaviti Wehrmacht pred vrati Moskve, je nekaj najbolj pronicljivih opazovalcev dogajanja najbrž že lahko posumilo, da se potek druge svetovne vojne ne razvija nujno v nemško korist. Potem so se v naslednjih dveh letih in pol zgodili Stalingrad in Kursk pa El-Alamein in Sicilija ter, čisto nazadnje, še uspešno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Normandiji 6. junija 1944 in – zopet malodane istočasno – začetek operacije Bagration, med katero so Sovjeti do poznega poletja popolnoma uničili nemško armadno skupino Center in prodrli globoko na Poljsko. No, takrat pa ni šlo več le za peščico najbolj pronicljivih, najbolj daljnovidnih analitikov; takrat so tako rekoč vsi videli in vedeli, kako se bo svetovni spopad končal. Vsi – se pravi: tudi sami Nemci – so poleti leta 1944 namreč vedeli, da je Tretji rajh vojno v bistvu že izgubil.

In vendar se je, kot vemo, morija nadaljevala vse do maja 1945. Prav to dejstvo pred zgodovinarje postavlja nenavadno zagonetno vprašanje: zakaj so se Nemci tudi v izgubljenem položaju borili še naprej? Kaj so pravzaprav hoteli doseči, na kakšen konec vojne so upali? Predvsem pa: kako je mogoče, da je nacistični režim na ozemljih, ki so bila pod njegovim nadzorom, tako rekoč do zadnjih dni vojne lahko precej učinkovito izvajal oblast? Kako je mogoče, da so ljudje nacistične oblastnike – od samega Hitlerja na vrhu pa potem navzdol, vse do najnižjih strankarskih funkcionarjev – večidel ubogali? Kako je mogoče, da se niso uprli norosti svojih voditeljev – pa čeprav je tisti čas seveda že hudo primanjkovalo hrane, kurjave in zdravil, čeprav je vsak dan umrlo več tisoč nemških vojakov in čeprav so zavezniški bombniki starodavna nemška mesta sistematično ravnali s tlemi?

Nalogo odgovoriti na to nelahko uganko si je v intrigantni knjigi Konec : Nemčija 1944–1945 pred kakimi 15 leti zadal eden najpomembnejših sodobnih raziskovalcev druge svetovne vojne, angleški zgodovinar Ian Kershaw. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, lahko zdaj preverimo tudi slovenski bralke in bralci, saj je pod založniškim okriljem Beletrine pred nedavnim izšel slovenski prevod omenjenega dela, za katerega je poskrbel Matej Venier. O ključnih poudarkih iz razprave o smrtnem deliriju Tretjega rajha smo govorili tudi v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav Mateja Veniera.


Foto: pogled na center Dresdna po zavezniškem letalskem bombardiranju februarja 1945, med katerim je bilo porušenih kar 90 odstotkov mestnega središča (Deutsche Fotothek / Wikipedija)

V času hitrega tehnološkega razvoja, še posebej na področju umetne inteligence, se velja vprašati, kaj inteligenca sploh je? Na kakšen način so stroji lahko inteligentni? Ali lahko rečemo, da vidijo in zaznavajo svet? So lahko ustvarjalni? In kaj se zgodi, ko vse prevedemo v podatke, ki so temelj strojnega razumevanja sveta? Filozofinja M. Beatrice Fazi je v sodelovanju z zavodom Aksioma pripravila publikacijo z naslovom Cave Machines. V eseju presprašuje platonsko hipotezo o reprezentaciji, ki so jo leta 2024 postavili štirje raziskovalci na Inštitutu za tehnologijo v Massachusettsu v Združenih državah Amerike. O umetni inteligenci, datafikaciji, velikih jezikovnih modelih in filozofskih razmislekih v povezavi s tehnološkim razvojem se je z njo pogovarjala Urška Henigman. Prevode je brala Mateja Perpar.

So Elon Musk, Mark Zuckerberg, Jeff Bezos in drugi »tehnomilijarderji tisti, ki, pritajeni za širokim Trumpovim hrbtom, zdaj v resnici vladajo Združenim državam?Med vsemi fotografijami, ki so januarja lani nastale na drugi inavguraciji Donalda Trumpa, je najbrž največ pozornosti svetovne javnosti pritegnila podoba Elona Muska, Marka Zuckerberga, Jeffa Bezosa in drugih »tehnomilijarderjev«, ki so zaprisego 47. ameriškega predsednika spremljali tako rekoč iz prve vrste. Številnim opazovalcem se je namreč zdelo nadvse pomenljivo, da tam, kjer bi sicer pričakovali ameriške politične prvokategornike, od senatorjev do guvernerjev, zdaj sedijo lastniki tehnoloških supergigantov od Amazona do Appla, od Facebooka do Googla.

Je to pravzaprav kar najbolj vidna, simbolna potrditev starih sumničenj, da v Združenih državah – pa najbrž tudi še marsikje drugje – resnična politična moč ne počiva več na glasovih, prejetih na volitvah, temveč na zelencih, nagrmadenih na bančnem računu. So, drugače rečeno, Musk, Zuckerberg in Bezos tisti, ki zdaj v resnici vladajo Ameriki?

In če to drži, kaj ti ljudje pravzaprav hočejo? Katere so politične ideje, ki jih razgibavajo, kakšni so cilji, ki jih zasledujejo, kako si predstavljajo ekonomijo in kulturo v družbi, ukrojeni po svojem okusu? So v svojih političnih stremljenjih docela složni – ali pač ne? In, ne nazadnje, kaj spričo skokovito naraščajoče družbeno-politične moči nekaj najbogatejših posameznikov sploh še ostaja od demokracije starega kova?

To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo, dolgoletno predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je pod okriljem Založbe FDV pred nedavnim namreč izdala intrigantno razpravo Plutokracija : vladavina bogatih v ZDA, razpravo, ki hoče natanko premisliti, zakaj in kako je šepet denarja preglasil glas ljudstva.


Foto: Mark Zuckerberg na srečanju s predsednikom Trumpom v Ovalni pisarni septembra leta 2019 (Wikipedia, javna last)