Glasovi svetov

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu.
»Iskreno povem, da me je na začetku naziv influencer malo motil. Zdaj pa sem nanj ponosen,« pravi znani zdravnik in vplivnež David Zupančič. Infektolog iz Kliničnega centra v Ljubljani ima na družbenem omrežju Instagram več kot 45.000 sledilcev oziroma – v jeziku družbenih omrežij – foloverjev. Stavi na oseben pristop, saj pravi, da mora vplivnež v vsako svojo objavo dati nekaj sebe.

Danes veliko ljudi išče podatke, nasvete in pojasnila o zdravju in boleznih tudi – ali predvsem – na svetovnem spletu. Če nekateri še vedno najraje googlajo, pa drugi že raje uporabljajo ChatGPT. Raziskovalci pa so zaznali še en trend, ki je tako rekoč eksplodiral med pandemijo covida. Zelo je naraslo število tako imenovanih zdravstvenih vplivnežev oziroma zdravstvenih influencerjev. Eksplodiralo pa je tudi število njihovih sledilcev – ljudi, ki informacije o zdravju in boleznih iščejo pri vplivnežih na družbenih omrežjih.

Strokovnjaki opozarjajo, da ima ta trend lahko tako pozitivne kot tudi negativne plati. Več v oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: Raziskovalka in pedagoginja prof. dr. Tanja Kamin (Fakulteta za družbene vede v Ljubljani), filozof in esejist prof. dr. Tomaž Grušovnik (Pedagoška fakulteta v Kopru) in zdravnik vplivnež David Zupančič (@david.zupancic). Kolega Iztok Konc je tematiko lani jeseni že predstavil poslušalcem našega Prvega programa v oddaji Intelekta; zdaj pa k poslušanju vabi tudi vas – poslušalke in poslušalci programa Ars.

Foto: Slika je simbolična/ Pixabay

Po bureku in kranjski klobasi je zdaj svojo antropološko in kulturološko obravnavo doživela tudi slivovka, pijača, ki je tudi praksa prehajanja, prilagajanja, prenašanja, lingua franca nekdanjega jugoslovanskega vsakdana, prehrambeni izdelek, ki tudi danes zaznamuje območja nekdanje skupne države. Toda kako lahko ena sama pijača zaznamuje celoten narod? Odgovore na to je poskušal poiskati dr. Jernej Mlekuž, ZRC Sazu, in avtor knjige Bratstvo in slivovka, o vsebini katere govorimo v oddaji Glasovi svetov.

Foto: Wikipedia

Z dr. Klemnom Lahom, dolgoletnim učiteljem in članom Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, o težavah sodobne šole, permisivni vzgoji in "sončkih", krizno visoki bralni nepismenosti, o učiteljski avtoriteti in avtonomiji ter soodnosni moči in ranljivosti mladih in odraslih.

Ko so v obdobju med obema svetovnima vojnama klerikalci, liberalci, krščanski socialisti in komunisti iskali vsak svoj odgovor na vprašanje, kaj se pravi biti Slovenec, so pravzaprav že tlakovali pot v državljansko vojnoŠolska učenost pravi: na Slovenskem je med drugo svetovno vojno, med letoma 1941 in 1945 torej, potekala državljanska vojna. To seveda drži, a na nek način bi lahko rekli, da – paradoksalno – to obenem tudi ne drži. Pomislimo: dr. France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, je menil, da se je državljanska vojna v resnici končala šele spomladi leta 1990, ko se je pač konstituirala naša prva večstrankarska skupščina, medtem ko pesimisti med nami najbrž celo mislijo, da se v resnici sploh nikdar ni nič končalo, da je vročo državljansko vojno kvečjemu zamenjala hladna, ki pa slej ko prej traja še naprej. Morda še bolj nenavadno pa je, da niti trenutka, ko se je državljanska vojna začela, ni mogoče določiti z vso gotovostjo.

Natanko v tem kontekstu veja omeniti, da je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla razprava Slovenski narod, v kateri njen avtor, dr. Sašo Jerše, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, elokventno zatrjuje, da so bile, metaforično rečeno, puške, s katerimi smo se Slovenke in Slovenci med letoma 41 in 45 streljali, pravzaprav nabite že precej prej. Jerše se v svoji knjigi namreč loteva analize slovenske ideološke krajine v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja in ugotavlja, da so bile opredelitve bistva slovenstva, kakor so jih v obdobju med obema svetovnima vojnama oblikovali klerikalci, liberalci, komunisti in krščanski socialisti, med seboj tako fundamentalno različne, da lahko rečemo, da je duh bratomornega spopada iz stekleničke v resnici ušel, že dolgo preden je enkrat po 6. aprilu 1941, se pravi po napadu sil osi na tedanjo Jugoslavijo, prvi Slovenec na svojega soseda, bližnjika oziroma brata pogledal čez puškino cev.

Zato se velja vprašati, kako so ti nepomirljivo različni diskurzi opredeljevali, kaj se pravi biti Slovenec; vprašati se velja, katere vrednote so ti nacionalni diskurzi postavljali v samo jedro slovenstva in kako si je bilo skozi njihovo prizmo navsezadnje moč predstavljali táko prihodnost našega naroda, ki bi bila zares svetla? – No, prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Jeršeta.


Foto: detajl s stenske poslikave Zgodovina Slovencev, ki jo je v preddverju Velike dvorane Državnega zbora leta 1958 ustvaril Slavko Pengov (Marko Klinc / arhiv Državnega zbora RS)

Življenje na četrtem največjem otoku na svetu – Madagaskarju - se razvijalo povsem izolirano od preostalega sveta, potem ko se je ta že pred 90 milijoni let ločil od Indije. Prav zato se je tam življenje razvilo po nekoliko drugačnih poteh kot drugod in ustvarilo bogastvo vrst, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. Velik del jih sploh ne nismo uspeli popisati. Obenem pa je vse to bogastvo danes tudi izredno ogroženo zaradi podnebnih sprememb in posegov v okolje.Madagaskarju se bomo posvetili v družbi dveh raziskovalcev, ki se že vrsto let vedno znova vračata na ta otok in tam odkrivata nove in nove vrste pajkov. To sta prof. dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in doc. dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Foto: Matjaž Bedjanič