Pogled v znanost

Raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo so uspešno preizkusili metodo pasivnega akustičnega monitoringa (PAM) kot sodoben in neinvaziven način snemanja glasov sov in drugih v okviru NATURE 2000 varstveno pomembnih ptic. Rezultate je skupina raziskovalcev objavila v znanstveni reviji Natura Sloveniae. O tem pa več biolog dr. Al Vrezec, trenutno tudi predsednik znanstvenega sveta NIB z oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov. Sogovornik že dlje časa raziskave usmerja posebej v sove, saj je na npr. že diplomiral s temo o ekoloških dejavnikih na razširjenost izbranih vrst sov na Krimu blizu Ljubljane, znanstveni doktorat pa opravil na temo medvrstnih odnosov med gozdnimi sovami.

FOTO: Sova kozača (strix uralensis) in sogovornik Vrezec
VIR: Enej Vrezec

V zadnjem desetletju skupne države južnih Slovanov, bolj konkretno pa v tedanji Sloveniji, je sodelovanje med raziskovalci, industrijo in političnimi oblastniki na področju industrijske robotike pripeljalo do zavidljivih rezultatov. To se žal ni nadaljevalo v prvih letih novoustanovljene države. Zgodbo o tem je pred nekaj leti v knjigi z naslovom Humanizacija dela napisal prof. dr. Uroš Stanič, nekdanji dolgoletni vodja Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko na Institutu 'Jožef Stefan'. Mi smo ga po izidu povabili v studio, danes pa bomo osvežili spomin na ta razvoj izpred dobrih štirih desetletij.

FOTO: V industriji so roboti najprej opravljali težaška in težavna dela
VIR: https://metrology.news/china-overtakes-usa-in-robot-density/

Sodobni muzeji poskušajo najti nove poti za boljši obisk, in tako so v sobi v 2. nadstropju Narodnega muzeja Slovenije na Metelkovi v glavnem mestu junija letos postavili stalno razstavo z naslovom Vonj po tobaku. Iz stotin pripomočkov za kajenje tobaka iz muzejskih depojev je kustos za cerkvene predmete, tekstil, glasbila in ljudsko kulturo mag. Darko Knez pripravil izbor različnih predmetov, in eno vitrino namenil tudi vohanju tobaka. Z njim smo se pogovarjali o vidiku sodobne nesnovne kulturne dediščine, vonju in vohu, s katerima se ukvarja tudi t. i. antropologija vonja. Med drugim letos mineva 22 let od sprejetja UNESCOVE Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je vključila tudi vonj in voh, kulturno-zgodovinsko pogojena fenomena kulturnih praks človeških skupin. Knez sodeluje tudi v raziskovalnem projektu Vonj in nesnovna kulturna dediščina (2024-2027), bil pa je član mednarodne raziskovalne skupine v okviru projekta Odotheka – knjižnica muzejskih in zgodovinskih vonjav. Leta 2024 je izšla njegova monografija Vonj po tobaku. Pribor za kajenje iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije.

FOTO: Izsek z zajemom iz videa Srečka Lotriča, izdelovalca pip v Gorjušah pri Bledu, na njegovi strani FB oziroma meta
VIR: https://www.facebook.com/gorjuskepipe/

V Tržaškem zalivu, v katerega sodi tudi slovensko teritorialno morje, širše vzeto pa v severnem Jadranu do Chioggie južno od Benetk, so ribiči že stoletja vedeli, kje se bo v mrežo ulovilo več rib. Raziskovalci iz Morske biološke postaje Piran so v okviru italijansko-slovenskega projekta »TreCorala« pred slabim desetletjem objavili knjigo, ki pripoveduje o tem, da je temeljni razlog za boljši ulov obstoj morskega življa polnih t.im. »biogenih formacij«, predvsem pa so opisali njihovo bogato biodiverziteto. Pred približno sedmimi tisočletji so se iz odmrlih apnenčastih oklepov po večini nevretenčarjev začele kopičiti gmote, ki so na muljastem dnu od 20 do 40 metrov globoko počasi začele dajati življenjski prostor številnim morskim živalim in rastlinam. Po predstavitvi dela smo se takrat s tremi avtorji knjige »Biodiverziteta biogenih formacij« izmed štirih pogovarjali o tem fenomenu severnega Jadrana, ki mu v Trstu pravijo »trezze«, v Benetkah pa »tegnùe«. Pri pogovoru so sodelovali biologi doktorji znanosti, Martina Orlando Bonaca, Borut Mavrič in profesor Lovrenc Lipej, ki je najprej opisal začetek raziskav teh organskih gmot.

FOTO: Izsek iz biogene formacije, ki daje prostor številnim rastlinskim in živalskim organizmom
VIR: https://2014-2020.ita-slo.eu/sl/tretamara

Leta 2020 se je končal čezmejni evropski projekt »CLAUSTRA +« med hrvaškimi in slovenskimi dediščinskimi in v sodobno podobo turizma usmerjenimi ustanovami. Šlo je za poskus trasiranja dostopnih delov 17 stoletij stare poznoantične zapore Claustra Alpium Iuliarum, ki je potekala od Kvarnerja do doline Soče. Na novinarski predstavitvi takrat nove pohodniške poti ob tako imenovanem Ajdovskem zidu nad Vrhniko smo se pogovarjali z vodjo projekta, arheologinjo dr. Katharino Zanier, ki je takrat zastopala nosilca projekta Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in pozneje postala predstojnica Katedre za arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Na terenu pa je bil tudi njen kolega iz Narodnega muzeja Slovenije dr. Jure Kusetič. Posebnost tega zidu, ki ni bil limes – starorimska zapora meja imperija od tretjega stoletja pa do propada v petem – kot na primer Hadrijanov ali zid ob Renu oziroma ob Donavi, temveč je šlo za nekaj, kar je cesarski Rim postavil znotraj takratne X. regije Venetia et Histria, torej na pragu vstopa v osrednji del države. Zakaj se je to dogajalo, je na začetku pojasnjeval arheolog dr. Jure Kusetič.

FOTO: Območje poznorimske zapore znotraj Regio X. je označeno na zemljevidu imperija
VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Claustra_Alpium_Iuliarum#/media/Slika:Claustra_Alpium_Iuliarum.jpg