Jezikovni pogovori

14. novembra obeležujemo dan slovenskega znakovnega jezika, ki je materni jezik skupnosti gluhih v Sloveniji. Ob tej priložnosti smo se o delu, poklicu in poslanstvu tolmačev slovenskega znakovnega jezika pogovarjali z Nino Apollonio, tolmačko slovenskega znakovnega jezika in vršilko dolžnosti direktorja Zavoda Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik.
Tonski mojster: Franci Moder

V Prešernovem gledališču Kranj so ustvarili predstavo Kako se naučiti dvojine, ki je zasnovana kot gledališki učbenik slovenščine za tujce. Ustvarjalci so navdih poiskali v učbenikih za učenje slovenščine in pri vsakdanjih izkušnjah ljudi, ki jim slovenščina ni materni jezik. S predstavo odpirajo vprašanja, kako jezik vpliva na vključevanje tujcev v družbo in kakšne predstave o govorcih drugih jezikov posredujejo učbeniki. Predstava se odziva tudi na predlog novega zakona o tujcih. Gostja je soavtorica in dramaturginja predstave Simona Hamer.

Čeprav včasih nergamo nad izjemami v pravopisnih pravilih, si jih, kot kaže, pri besedah mesto, vas, trg in selo vendarle želimo ohraniti. Predlog, da bi v novem pravopisu odpravili izjeme pri pisanju zemljepisnih imen z veliko začetnico, je naletel na precejšnje nasprotovanje, zato so ga pripravljavci umaknili. Novo mesto tako ostaja Novo mesto, z malo začetnico pri drugi besedi. Zakaj so snovalci novega pravopisa želeli spremembo in kaj jih je prepričalo, da so od nje odstopili? Gostja Jezikovnih pogovorov je dr. Helena Dobrovoljc, vodja Oddelka za pravopis na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in uredniškega odbora za pripravo Pravopisa 8.0.

»Portugalščina je moja druga domovina«, s parafrazo enigmatičnega pesnika Fernanda Pessoe pove prevajalka Barbara Juršič. Ko si književni prevajalec iz portugalščine, sloveniš literarne svetove ne samo Portugalske, ampak tudi Brazilije, Angole, Mozambika, celo Kapverdskih otokov, Vzhodnega Timorja, saj je portugalščina zaradi kolonialne zgodovine postala uradni jezik držav na več celinah. In ker prevajati književnost ni samo iskati jezikovni ekvivalent, temveč tudi pravi jezik za izražanje določene kulture, življenjskih okoliščin, tradicij, zgodovine, je njeno delo še posebej zanimivo. Z Barbaro Juršič se v pogovoru sprehajava po literarnih govoricah avtorjev in avtoric, ki jim je iskala glas v slovenščini. Obožuje portugalskega nobelovca Joséja Saramaga in njegov odlični roman Leto smrti Ricarda Reisa, kreativno se loteva magične mozambiške krajine Mie Couta, išče pravo pot v portugalščino 19. stoletja predstavnika realizma Eçe de Queirósa ter v razpadli jezik in fragmentirani svet Antónia Lobo Antunesa. Ob literaturi spregovori tudi o specifičnosti jezika in ne nazadnje o njegovi posebni zvočnosti, saj z vsemi š-ji spomni na bučanje močnih valov Atlantskega oceana (foto: Pixabay).

Prof. dr. Jožica Škofic, dobitnica Škrabčeve nagrade, in Aleksander Čobec, prejemnik Škrabčevega priznanja, sta se že večkrat srečala v oddaji Jezikovni pogovori, a na različnih straneh studijske mize: kot dialektologinja in kot novinar, posrednik med znanostjo in radijskimi poslušalci. Skupno jima je nalezljivo navdušenje nad svojim delom. Z njima se pogovarja Vlado Motnikar.